Zeleni vitez (The Green Knight)
Režija: David Lowery Igralska zasedba: Dev Patel, Alicia Vikander, Joel Edgerton, Sarita Choudhury, Sean Harris, Ralph Ineson Datum izida: 30. 7. 2021 (ZDA) Ocena: 7/10
Zeleni vitez je tista arturjanska legenda, ki je med ustvarjalci filmov o Camelotu nekoliko manj priljubljen material. Razlog za to najbrž tiči tudi v tem, da ta srednjeveška pesnitev vključuje teme, motive in sporočila, ki so precej … no, srednjeveški. Izvirna pesnitev iz 14. stoletja namreč pripoveduje zgodbo o Arturjevem vitezu Gawainu in njegovem soočenju z magičnim Zelenim vitezom, ki v svoji začarani in nečloveški podobi na božični dan s sekiro prijezdi naravnost v Camelot, med viteze okrogle mize, ki jih postavi pred nadvse nenavadno preizkušnjo. Vojščake namreč pozove, naj mu najpogumnejši izmed njih z njegovo lastno sekiro odseka glavo, a pod pogojem, da mu bo lahko točno leto pozneje v zameno tudi sam storil enako. Mladi Gawain v nenavadni ponudbi zelenkastega moža očitno ne prepozna zvijače in se mu pusti zvabiti v nevarno igro. Vitez Gawainu mirno izroči sekiro in mu nastavi glavo, ki mu jo ta z enim zamahom odrobi z ramen. A mladenič se ujame v past, saj Zeleni vitez nato vstane in si glavo pritrdi nazaj na vrat, izigrani junak pa se mora tako čez natanko leto dni zglasiti na njegovem gradu, da bi končala smrtonosno igro.
Kljub temu da bi film gledalce zlahka pridobil s prepoznavnimi arturjanskimi motivi, v Loweryjevem delu neposredne omembe Arturjevega, Guineverinega, Lancelotovega ali Merlinovega imena ne boste slišali, in če bi si celovečerec ogledali le v želji po golem avanturističnem spektaklu, si morda raje še enkrat oglejte film Excalibur (1981). Zeleni vitez nam namesto tega že v pričetku ponuja brezimni Camelot, ki ni videti prav nič bleščeče in čarobno, saj nam režiser namesto tega ponudi skorajda socrealističen prikaz srednjeveškega mesta, zavitega v meglo, ki se počasi vije po vsem filmu. Temačen duh mesta zaobjema tudi Arturja (Sean Harris) in Guinevere (Kate Dickie), katerih jetična in starikava podoba niti malo ne spominja na njuno običajno upodobitev krepkega, postavnega vladarja s prelepo, očarljivo kraljico ob boku.
Med drugim je tudi filmski Gawain (Dev Patel) daleč od ideala pravljičnega viteza, kar se kaže v njegovem dolgem popotovanju k Zelenemu vitezu leto pozneje. Pentagram, ki ga je na platnu nekajkrat mogoče uzreti, predstavlja pet nujnih viteških vrlin: velikodušnost, tovarištvo, vzdržnost, uglajenost in pobožnost. A Gawain po teh merilih ni ravno zgled viteške morale. Že takoj na začetku na primer spoznamo, da častihlepni mladenič ljubimka s prostitutko Essel (Alicia Vikander), s katero se kljub njenim željam očitno ne namerava poročiti. Tudi na poti zaide Gawain v težave ravno zaradi pomanjkanja teh vrlin. V gozdu ga tako na primer že na začetku poti napade tolpa razbojnikov, ki jo vodi fant (Barry Keoghan), do katerega je bil le malo prej menda premalo velikodušen z denarno nagrado, ko mu je ta pokazal (sicer napačno) pot do domovanja Zelenega viteza.
Poleg megle in temačnosti nas nenehno spremlja tudi tesnobna glasba, ki zapolnjuje dolge kadre. V dogajanju smo priča tudi vedno skrivnostnejšim in nenavadnejšim zapletom, v katerih se skriva kopica simbolike in sporočil, prevladujoči resnobni toni pa se umaknejo zgolj na redkih mestih. Tak primer je prizor, v katerem Gawain na svoji poti k Zelenemu vitezu v zapuščenem dvorcu naleti na duh mlade graščakinje Winifred (Erin Kellyman), ki se mu lebdeča približa. Vitez se je skuša dotakniti, ona pa mu ob nenadni prekinitvi glasbene podlage neodobravajoče zabrusi, da bi kot vitez vendar moral vedeti, da se to ne sme. Winifredino preizpraševanje Gawainovega viteštva bi v drugačni (manj resni) atmosferi morda učinkovalo kot povsem posrečen komičen vložek, tako pa dobimo občutek, da film za trenutek preizprašuje celo samega sebe in svojo preveliko resnobnost.
Toda napak bi bilo verjeti, da film zaradi svoje enigmatičnosti pušča ogromno odprtih vprašanj, saj je v resnici relativno zvest izvirni predlogi. Večina ugank ostaja nepojasnjenih, predvsem za neposvečene v srednjeveški literarni kanon. A brez skrbi; da bi navadni smrtniki sestavili vsaj večino delov te začarane sestavljanke, bo dovolj, če po vsebini izvirne pesnitve povprašamo Wikipedijo, ki nam razjasni ogromno nedorečenosti s platna, vključno z (zgolj na videz) nadvse dvoumnim zaključkom. Ko razvozlamo vse tovrstne zagonetke, lahko tudi ugotovimo, da za čudovitim slogom in izjemno estetiko pravzaprav ni vsebine, ki bi se kaj prida oddaljila od bistva izvirne pesnitve – ta je konec koncev še zmeraj predvsem viteška moralka o vrlinah in pogumu – a vizualna moč Zelenega viteza to vseeno v dobri meri odtehta.
Lektorirala: Nataša Martina Pintarič
