Zavijati z očmi in hkrati ploskati od smeha
Naslov: Daaaaaalí! Režija: Quentin Dupieux Scenarij: Quentin Dupieux Fotografija: Quentin Dupieux Igralska zasedba: Anaïs Demoustier, Edouard Baer, Jonathan Cohen, Gilles Lellouche, Pio Marmaï, Didier Flamand, Romain Duris Datum izida: 21. 3. 2024 (Slovenija) Ocena: 5/5
Najnovejše delo francoskega mojstra absurda Quentina Dupieuxa, Daaaaaalí!, je zafrkantska, a eksperimentalna komedija, ki izžareva neizmerno energijo. Ta je očitna že v njenem naslovu, ki kriči samega sebe, kot bi nas pozival k ogledu kake vrtoglave akrobacije, in krčevito razpotegne svoj presneti »a«, da mora kritik vsakič šestkrat tapniti po tipki, da bi ostal zvest naslavljanju. Tako smo že pred ogledom te (anti)biografije o španskem nadrealistu Salvadorju Dalíju deležni malega performansa, s katerim film jasno napove odsotnost kakršnekoli skromnosti. A ta na srečo niti ni potrebna, kajti Dupieuxu uspe spretno ujeti samo esenco tako Dalíjevega ustvarjanja kot njegove ekscentrične javne persone, in to ne da bi pri tem povedal karkoli biografsko faktičnega o njegovem življenju ali umetniškem vplivu.
V prvih petnajstih minutah zgolj 74-minutnega filma vse steče relativno v skladu s pričakovanji, ki jih imamo glede standardne komične premise. Sledimo mladi novinarki Judith (Anaïs Demoustier), ki skuša opraviti intervju z Dalíjem, ta pa jo nesramno zavrne, ko spozna, da intervju ne bo sneman, temveč pisan. Judith mu nato ponudi, da bi o njem posnela film, kar Dalí sprejme, a nato s svojim ekscentrično bebavim vedenjem, ki spominja na mešanico Gospoda Beana in likov Jima Carreyja, zavozi vsak poskus snemanja. Tako nam film že nemudoma spodnese tla pod nogami in nas potencialno provocira, ko spoštovanega, kanoniziranega umetnika vzpostavi ne kot logično in realistično osebo, temveč kot komični trop nevzdržnega genija-bedaka.
V filmu tako rdečo nit predstavljajo Judithini poskusi, da bi z muhastim Dalíjem posnela film, a v ospredje stopajo predvsem drugi absurdno nepovezani pripovedni elementi: sledimo tudi Dalíju, ki ga preganja privid njega kot starca na vozičku, medtem pa se zaplete v spor z nekim škofom, ki ga spozna na večerji pri svojem vrtnarju. Škof Dalíju skuša obnoviti in prodati vsebino svojih sanj, da bi jih slikar adaptiral v sliko in jo nato podaril cerkvi. Ta obnova sanj nato postane odskočna deska v meta-kaos, v katerem nikoli ne vemo, ali gledamo resnično dogajanje, snemanje filma ali škofovo obnavljanje sanj, pri čemer osrednji parodični element predstavljajo za lase privlečeni preobrati tipa »še vedno smo v sanjah, še vedno smo v filmu«.
Daaaaaalí!ja bi s tega vidika najlažje opisali kot parodijo metafilmov oziroma filmov, zaznamovanih s paradoksalno kompleksnostjo forme in vsebine, kot so Lyncheve Notranje zadeve (Inland Empire, 2006) in Nolanova Izvor (Inception, 2010) in Tenet (2020). Ker je bistvo – in užitek gledanja – tovrstnih filmov v tem, da pomen spreminjajo v enigmo, ki jo mora gledalec razvozlati, je šala Daaaaaalí!ja posledično ta, da daje videz kompleksnosti, a je ta očitno zgolj fasada enigme, ki namesto pomena v sebi skriva le nadaljnje paradokse. Poleg vseh očitno nesmiselnih preobratov je to simbolizirano v samem liku Dalíja, ki ga uprizarja kar šest različnih igralcev, izmenjaje se iz prizora v prizor. Vsak od njih ga interpretira na svoj način, zaradi česar mu poleg različnih izgledov in starosti podelijo tudi različne osebnosti in manirizme. Skozi to parodičnost se komika filma osvobodi potrebe, da bi sledila neki smiselni pripovedi tako na ravni likov kot dogajanja in postane čista, neovirana karnevalska zabava.
Prav to pa se izkaže za smoter Daaaaaalí!ja in ga dela edinstvenega, saj le stežka najdemo komedijo, ki bi bila tako izčiščena v svojem absurdu, da bi se osvobodila okvirjev zgodbe, tematizacije in razvijanja likov. V tem njegova komika še najbolj spominja na Leteči cirkus Montyja Pythona (Monty Python’s Flying Circus, 1969–1974), ki ga zaznamujeta podobna nestanovitnost in fragmentiranost, hkrati pa podobno subvertira naša pričakovanja in nas spravlja ob pamet. In enako kot pri Pythonih je tudi pri Daaaaaalí!ju odločilno vprašanje na koncu preprosto to, ali njegov burleskni humor uspe resonirati z nami do te mere, da lahko presežemo morebitno frustracijo in se prepustimo njegovi sanjski umetnosti nesmisla.
Uredila: Tinkara Uršič Fratina
Lektorirala: Saška Maček
