Zamolčani dokumenti (The Post)
Ko urednik uglednega časopisa Washington Post Ben Bradlee (Tom Hanks) v svoje roke dobi skrivne dokumente, ki razkrivajo večletno sistematično prikrivanje dejanskega stanja vietnamske vojne s strani političnega vrha ZDA, mu preostane le eno. Dokumente je treba nujno objaviti. Situacija pa je bolj zapletena. Ker nedavno neuspešno poslovanje časopis postavi daleč za svoje tekmece, še posebej New York Times, se lastnica časopisa Kay Graham (Meryl Streep) odloči, da bo zavoljo nujno potrebnega svežega kapitala časopis postavila na borzo, morebitno razkritje dokumentov pa bi s precejšnjo gotovostjo lahko odvrnilo potencialne kupce delnic. Konflikt je torej jasen: ali ima Post večjo dolžnost do sebe, svoje zapuščine in obstoja ali pa je razkritje dokumentov ne le moralno, temveč tudi nujno potrebno.
Režiser Steven Spielberg v svojem novem filmu spet kaže naklonjenost do malega človeka s kovčkom, ki je v toku zgodovine dosegel pomemben mejnik. Tako kot Oscar Schindler iz Scindlerjevega seznama (Schindler’s List, 1993) ali James B. Donovan iz bolj nedavnega Mosta vohunov (Bridge of Spies, 2015). Skupna točka je opazna predvsem med Jamesom B. Donovanom in Benom Bradleejem, ki ju je oba upodobil Tom Hanks. Oba na poti do pravičnosti pred tem, da ju potepta višja politična elita, varuje vsemogočna ameriška ustava,ki poskrbi, da so zaščiteni interesi vseh in ne le tistih z močjo in oblastjo. Vzporednice, ki jih je Spielberg potegnil med takratno Nixonovo administracijo in današnjo Trumpovo, so očitne. Nixonov napadalno nastrojen odnos do Washington Posta spominja na današnji odnos trenutnega ameriškega predsednika do medijev, predvsem CNN. Spielberg v filmu tako kritizira zdajšnje politično dogajanje in poudarja pomembnost svobodnega tiska v demokratični ureditvi.
V glavnih vlogah Hanks in Streepova odigrata solidno, ampak nič več kot to. Nikjer v filmu ni prizora, v katerem bi katerikoli od njiju zares navdušil. Predvsem Hanks se skozi cel film ne more otresti monotonosti, kar pa ni nujno le njegova krivda, saj je lik Bena Bradleeja napisan zelo enodimenzionalno. Medtem ko se Kay Graham sooča s predsodki glede svojega spola, prodajo časopisa na borzi in objavo dokumentov, je Bradlee od prvega do zadnjega prizora v filmu zagrizen urednik, ki hoče objaviti dokumente. Niti Sarah Paulson v vlogi njegove žene Tony Bradlee z njunim zakonskim življenjem v njegov lik ne uspe vnesti vsaj nekaj še kako potrebne dinamike. Moteče je tudi, da se film osredotoči le na Bena Bradleeja in Kay Graham. Vse ostale osebe, ki so tudi doprinesle k razkritju, so obravnavane zelo površinsko, njihovi liki pa skorajda niso okarakterizirani. Tu velja omeniti predvsem Bena Bagdikiana (Bob Odenkirk), poročevalca, ki je stopil v stik s Danielom Ellsbergom (Matthew Rhys) in je dokumente dejansko pretihotapil ter časopisu omogočil objavo. Največji problem filma je, da je bilo v razkritje dokumentov in vse dogajanje, ki ga je obkrožalo, vpletenih več oseb kot jih je zgodba lahko prebavila. Liki se pojavijo, opravijo svoj del v zgodbi in izginejo, film pa vseeno čuti dolžnost do tega, da vsaj omeni ljudi, ki so pri razkritju sodelovali. Gre za fundamentalen problem, saj je takšno zgodbo zelo težko predstaviti na zadovoljiv dramatičen način. Po vsej verjetnosti bi vse skupaj bolje delovalo v obliki dokumentarca.
Napovednik za film:
[embedyt]https://youtu.be/nrXlY6gzTTM[/embedyt]
