Zaklad (Comoara)
Ko ošvrknemo opis filma Zaklad, večkrat nagrajenega romunskega režiserja Corneliua Porimboiua, pomislimo, da gre za sila preprosto zgodbo, spleteno pred filmskimi kamerami. Vendar njena zasnova, ki je zrasla iz resnične situacije, v sebi odkriva pomene, zakopane pod plastjo vsakdanjih, na prvo žogo suhoparnih, a s subtilnim humorjem obarvanih dialogov, skozi katere se problematizira slehernikov odnos do materialnega in zapletena zgodovina Romunije.
Costi živi z ženo in sinom mirno povprečno družinsko življenje v sterilnem stanovanju sredi romunske prestolnice. Robin Hood je tista pravljica, ki spleta ne samo topel odnos med sinom in očetom, temveč se v samem zaključku filma lepo zlije z njegovim sporočilom. Običajen družinski večer, v času, ko Costi bere sinu, prekine zvonec soseda Adriana (Adrian Purcarescu). Hladna sivina hodnika v dolgem statičnem kadru, v katerem poteka pogovor, se sklada z Adrianovo prošnjo. Ta se h Costiju zateče po denarno pomoč oziroma po pomoč pri odkrivanju zaklada, ki naj bi ga Adrianov pradedek zakopal na posestvu, nekje v ruralnem delu Romunije v letih po II. svetovni vojni. Že v samem začetku režiser ponudi nenavaden preplet realnosti in fikcije, saj je zgodba o zakopanem zakladu resnična zgodba režiserja in igralca Adriana Purcarescuja. Posestvo, kjer se odvija dolgotrajno nočno prekopavanje in iskanje z detektorjem kovin, je tudi v resnici tisto, kjer naj bi se zaklad skrival. Da fikcija, podkrepljena z resničnostjo, v sebi nosi prav poseben naboj, priča tudi izbira igralske zasedbe. Costijeva družina je tako v fikcijskem svetu filma tudi realna družina Cuzina Tome, kar se odraža v pristnem in naravnem odnosu do sina Alina (Nicodim Toma).
Costi, ki ga bolj kot denarna vrednost zaklada privlači uganka, kaj naj bi ta zaklad bil in ali sploh obstaja, priskoči na pomoč Adrianu. V pogovorih z ženo zaklad povežeta z revolucijo, ki jo je sprožila vlaška liberalna vstaja leta 1848 in tako dejansko odkrivanje zaklada posredno odkriva kompleksno zgodovino romunskega naroda. Osrednji del filma se odvija v dolgih kadrih iskanja in kopanja. Absurdnost situacije a la Čakajoč Godota, ki bi bila lahko več kot realna, intenzivno nadležni piski detektorja kovin, na gledalca deluje kot lahek suspenz pričakovanja. Z vsakim pregledanim kvadratnim metrom in plastjo zemlje se preko kratkih komičnih dialogov posredno problematizira obdobje komunistične Romunije Nicolaea Ceaușescua in zgodovina samega posestva, ki je skozi zgodovino zamenjalo kar nekaj oblik. Občutek pričakovanja, ki ga skuša režiser vzpostaviti preko dolgih, naturalistično obarvanih kadrov, na nekaterih mestih vseeno požre dolgočasna razvlečenost teh prizorov.
Zaklad, predvsem pa njegova predmetna podoba, se v vsakem obdobju manifestira drugače. Drugače si ga predstavlja tudi vsak posameznik. Podoba zaklada v pričujočem filmu se skriva v zarjaveli lahki škatli, vrednost pa mu je skozi desetletja po tem, ko je bil varno zakopan dva metra pod zemljo, močno narasla. Sprva nenavadna poteza Costija, ki po pridobljenem izkupičku zavije v draguljarno, kjer nakupi kar zajeten kup dragega nakita, postane jasna, ko ves nakit, položen v zarjavelo škatlo, kjer so sprva ležale delnice, prinese na otroško igrišče. Tam ga čaka sin Alin. Tako se Costi v očeh sina približa priljubljenemu junaku iz večerne pravljice o Robinu Hoodu.
Dojemanje pomenske vrednosti zaklada je široko, prav tako kot dojemanje medsebojnih odnosov in odnosa posameznika do sveta, v katerem živimo. Costi skuša s svojo pomočjo potrditi sam sebi, v prvi vrsti pa sinu, da Robin Hood v današnjem svetu lahko živi, vendar na nekoliko drugačen način. Sporočilo in ideja vsem dobro znane angleške legende, ki je v današnjem svetu verjetno neulovljiva, se v samem zaključku filma presenetljivo prepleteta z izvedbo skladbe Life Is Life, koga drugega kot Laibachov.
Napovednik za film:
[embedyt] http://www.youtube.com/watch?v=Rw5Gs7-cAAk[/embedyt]
