Za vse ljudi (For All Mankind)

Ustvarjalci: Ronald D. Moore, Matt Wolpert in Ben Nedivi
Igralska zasedba: Jodi Balfour, Joel Kinnaman, Wrenn Schmidt
Datum izida: 1. november 2019 (Apple TV+)
Ocena: 8

“Za to, da smo prišli na Luno, smo potrebovali Ruse, ki so hoteli tja priti pred nami.” – Neil deGrasse Tyson, WGS, Dubaj 2018

“Mars je pravo nasprotje [mojega] doma. Havana je živahna, topla, polna življenja.” – Ilza Ponko v vlogi kubanske astronavtke Isabel Castillo

Na Luni danes ni stalnih prebivalcev, a misel na življenje v vesolju polni filmske trakove in kinodvorane že dobro stoletje. Malokdo dandanes ni še nikoli videl filma Vojne zvezd ali epizode Zvezdnih vrat ali stez, a vendar na Luni še nismo posneli filma ali serije, čeprav nam tehnologija to omogoča. Za raziskovanje vesolja namreč ni dovolj le želja po raziskovanju, (politična) volja ali tehnološka razvitost. Kot je v zgornjem citatu neposreden astrofizik Neil deGrasse Tyson, je ameriškemu uspešnemu pristanku na Luni botrovala predvsem vesoljska tekma z Rusi.

Na tej predpostavki temelji serija For all mankind, ki so jo ustvarjalci Ronald D. Moore, Matt Wolpert in Ben Nedivi premierno predstavili 1. novembra 2019 na pretočni platformi Apple TV+. V njej namreč prve korake na Luni prehodi ruski kozmonavt Aleksej Leonov (ki je bil tudi dejanski kozmonavt), kar Američane seveda podžge in vesoljska tekma se hitro zaostri. Poleg napetega zakulisnega dogajanja z Nasinih vzletišč, pisarn ter centrov za nadzor in usposabljanje smo gledalci tekom serije deležni intimnih prikazov življenj Nasinih astronavtov in njihovih družin z vsemi obče družbenimi problemi (predvsem šovinizem, homofobija in alkoholizem) dotičnih zgodovinskih obdobij, z bolj ali manj posrečenimi namišljenimi odkloni od dejanskega poteka zgodovine. Na primer, ko prva ženska na Luni postane Rusinja, takratni ameriški predsednik Nixon zahteva, da NASA takoj prične z usposabljanjem prve skupine astronavtk. To je najbrž aluzija na resnično Nixonovo potezo povečanja števila žensk zaposlenih v njegovi administraciji, tudi do štirikrat več, kot so jih zaposlovali prejšnji predsedniki, kar je storil kot odziv na novinarsko vprašanje o neenakosti spolov v njegovi administraciji, ki mu ga je l. 1969 zastavila novinarka Vera Glaser.

Režiserji te in podobne dogodke prikazujejo tudi preko zvočnih in video arhivskih posnetkov, kjer Gorbačov in Nixon ponovno zaživita in si s pomočjo posebnih učinkov delita kadre z igralci. S prej omenjenim političnim manevrom gledalci spoznamo Molly Cobb, ki jo igra Sonya Walger (Skrivnostni otok / Lost), lik, ustvarjen po pilotki Jerrie Cobb. Walger igra zelo sposobno, a trmoglavo astronavtko, ki se tekom usposabljanja sooča z lastno vzvišenostjo, a pri tem ohranja svoj pristen karakter. Postreže nam z eno najbolj zapomnljivih scen v drugi sezoni, kjer požrtvovalno reši življenje enega izmed kolegov, ki je med misijo na Luni zaradi (odlično prikazanega in stopnjevanega) nepričakovanega sončnega izbruha utrpel hude poškodbe. Njena žrtev nosi visoko ceno, saj zaradi izpostavljenosti sončevemu sevanju nikoli več ne bo mogla poleteti v vesolje in njeno trpljenje ob tem od gledalca (uspešno) izvablja sočustvovanje. Takih herojskih podvigov je v seriji kar nekaj in čisto pri vseh režiserji gledalca spretno postavijo v središče dogajanja. To jim uspeva tudi z dobro montažo in točnim prikazom visoko kontrastne sončeve svetlobe v kombinaciji z glasbeno podlago klasičnih rokovskih hitov (še posebej dobro jim je uspelo z Lennonovim Well well well), ki si zvočno kuliso delijo z avtorsko glasbo Jeffa Russoja (Fargo), ki se mu v tretji sezoni pridruži še Paul Doucette. Njuna spremljava je klasična in žal od scene, ki jo spremlja, velikokrat prej odvzame kot jo povzdigne, je pa zato uvodna tema, sicer minimalistična, izvirna in upanja polna ter gledalce lepo pospremi v posamično epizodo.

Serija blesti pri prikazovanju (ne)razreševanja internih in medosebnih konfliktov (ameriških) likov. Pri tem naletimo tudi na nepričakovane trenutke brutalne iskrenosti. Lik Dekeja Slaytona, ki ga igra Chris Bauer, stari znanec gledalcev serij Skrivna naveza (The Wire) in Zgodbe Times Squara (The Deuce), se znajde v brezizhodni situaciji s kopilotko Ellen Wilson, ki jo igra Jodi Balfour (Ted Lasso). Njen lik je (nerazkrita) lezbijka, ki je zaradi splošne homofobije takratnega časa in šovinistične kulture med Nasinimi astronavti primorana skrivati svojo spolno usmerjenost. Slayton se pri reševanju zapletov pri poletu v vesolju usodno poškoduje, in ko je jasno, da mu Wilson ne more več pomagati, se mu ta zaupa in izda svojo skrivnost. Slayton na smrtni postelji ni zmožen sočutja in je nad novico, da je Wilson homoseksualka, zgrožen. Vse, kar ji pred smrtjo ponudi, je nasvet, naj svojo spolno usmerjenost skriva še naprej. Kdor je gledal ostale Bauerjeve vloge v prej omenjenih serijah, bi lahko takšen razplet pričakoval; v vseh treh vlogah namreč igra zagrenjenega moškega srednjih let z vprašljivimi načeli, a vendar je njegova pomanjkljiva človečnost prikazana na šokanten način. Med moško zasedbo je tako en bolj enoznačnih likov, druga dva glavna igralca, Joel Kinnaman (Altered Carbon, Hiša iz kart / House of Cards) kot astronavt Ed Baldwin in Michael Dorman kot Gordon “Gordo” Stevens, se z lastnimi travmami (smrt sina, ločitev) spopadata na kompleksnejši način.

Ob kakovostni igri zemeljskih človeških dram bi gledalec skoraj pozabil, da se osrednja tema odvija nekaj kilometrov nad njenim površjem, a ljubitelji vesolja niso razočarani. Prikazovanje nevarnega in neudobnega življenja in dela v vsemirju je namreč precej točno. Poleg prej omenjenih vizualnih posebnosti se avtorji serije z dokumentarističnim pristopom trudijo precej dosledno upoštevati omejitve bivanja v breztežnosti (z izjemo življenja v postojanki na Luni, kjer zmanjšane težnosti ne prikazujejo, domnevno zaradi proračunskih omejitev), k čemur spada še odsotnost zvoka v brezzračju (razen astronavtske radijske komunikacije), kar dobro poudari tujost vesoljskega okolja. Čeprav je žanrskost serije nekoliko zmedena, pa ena njenih odlik leži ravno v dokumentarnem pristopu k prikazovanju življenja v vesolju. Ta od nas zemljanov nemalokrat terja iskreno samorefleksijo o popotovanju med zvezdami. Kdo od nas si namreč res želi dihati recikliran zrak, ko imamo doma (relativno) svežega? Piti prečiščen urin, če bi lahko gorsko bistrico? Si iz spodnjic namesto morskega peska stresati Lunin prah oz. regolit (“Ta snov zaide povsod,” pravi Nick Corrado ob boleče nerodnem razkazovanju baze Jamestown astronavtki Tracy Stevens)? Kdo izmed nas si želi najboljša leta življenja in telesne pripravljenosti zapraviti za opravljanje vzdrževalnih del v negostoljubnosti neskončne praznine? Sploh če se v njej še vedno ukvarjamo s hladnovojnimi delitvami, v domišljiji pa se na Luni spopadamo z za v vesolje prilagojenimi AK-47 in M16 brzostrelkami v napetih akcijskih scenah. Izpostaviti velja še vratolomno pilotiranje Sarah Jones (Sinovi anarhije / Sons of anarchy), ki igra astronavtko Tracy Stevens. Ko postane Nasina direktorica v drugi sezoni Margo Madison, ki jo igra Wrenn Schmidt (Imperij pregrehe / Boardwalk Empire), začne simpatizirati s tehnološkimi preglavicami (in osebjem) Ruskosmosa in jim v tretji sezoni že kar posreduje ameriške raketne načrte – med vrsticami seveda zato, ker so brez ameriške pomoči Rusi nebogljeni. Poudarjanja ameriške izjemnosti je v seriji nemalo in je ena njenih največjih pomanjkljivosti, sploh glede na sam naslov serije. V njej so praviloma Rusi začetniki nasilja oziroma konflikta in Američani tisti, ki ga razrešujejo, ruske vesoljske ladje so prikazane kot malodane temačne zarjavele kripe, kozmonavti in njihovi zemeljski tovariši pa mrki, zagrenjeni ljudje v primežu KGB-ja in partijske ideologije.

V primežu ideologij(e) so torej predvsem scenaristi. Ob vseh možnih namišljenih zgodovinskih zasukih, ki bi jih lahko raziskali, se odločijo pisati o tistih, ki so miselno (in politično) najmanj naporni in sporni. Tako bolj ali manj zvesto sledijo (homo- in rusofobnim) ameriškim zgodovinskim zablodam, ki jih zgolj nekoliko drugače “pobarvajo”. Za prvo ameriško predsednico tako postavijo zdaj že bivšo astronavtko Ellen Wilson, ki v odziv astronavtovemu javnemu (in s strani vojaških nadrejenih neavtoriziranemu, škandal!) razkritju homoseksualnosti, ki jo opravi pri poročanju z Marsa v tretji sezoni, kljub vsemu uzakoni (Clintonov) homofobni zakon Don’t ask don’t tell. Kar je zamujena priložnost za presežno premišljevanje že tako ali tako izmišljenega toka zgodovine. Če so si lahko scenaristi privoščili že leta 1992 na Mars poslati tri človeške odprave (ameriško, rusko in “muskovsko”), bi si nemara lahko tudi privoščili omejiti ali v celoti spremeniti zgodovinske politične zablode.

Lektorirala: Saška Maček