Women Talking
Režija: Sarah Polley Scenarij: Sarah Polley Fotografija: Luc Montpellier Igralska zasedba: Rooney Mara, Claire Foy, Jessie Buckley, Judith Ivey, Ben Whishaw, Frances McDormand Datum izida: 2. september 2022 (ZDA) Ocena: 8
Nevarnost je težko prepoznati, če ta preti iz domačega, do sedaj varnega okolja. Da se docela zavemo svojega položaja, je potrebno o njem najprej spregovoriti. Toda jezik, ki se je zdel prej brezmejen v svojih zmožnostih, se naenkrat kaže kot okrnjen. Osupli spoznamo, da je red družbe, ki nas ogroža, zapisan v samo drobovje jezika, morale, celo tega, kar je zamisljivo. Je potem sploh mogoče spregovoriti o nevarnosti domačega okolja, mu obrniti hrbet in se nameniti iskati ali celo ustvarjati novega? Kako misliti onkraj tega, kar poznamo? Te težaške naloge si v filmu Women Talking zadajo ženske iz odročne menonitske kolonije, ki so bile žrtve spolnih zlorab. Prizadevale si bodo opisati nevzdržnost svojega položaja. Predvsem pa si bodo zamislile, kaj je mogoče v jutrišnjosti.
Režiserka Sarah Polley je zgodbo osnovala na resničnih dogodkih, ki jih je v svoji knjigi popisala kanadska avtorica Miriam Toews. Zločini so bili storjeni v bolivijski menonitski koloniji, kjer je bilo med letoma 2005 in 2009 v spanju posiljenih več kot sto deklet in žensk. Med posilstvi niso bile pri zavesti, ker so jih napadalci omamili s plinom – s pomirjevali, ki jih sicer uporabljajo za živino. Verske avtoritete so zločine dopuščale in za dejanja krivile divjo žensko imaginacijo, zle demone ali hudiča. Toews naj bi ob popisovanju začutila dolžnost, da zapiše nekaj, kar bi bralkam vlilo upanje, zato pa je morala opustiti popisovanje resničnega razpleta. Obe ustvarjalki naracijo tako izpulita iz rok birokratskih sodnih institucij, da lahko sami stketa njen razplet. Prebrisano se na začetku filma pojavi napis, ki nas opozarja, da je film delo ženske imaginacije. Namerno je uporabljena ista fraza, s katero so voditelji kolonije zavajali žrtve. Zdaj ta fraza napoveduje pripoved, v kateri bo zamišljena njihova osvoboditev.
Večina prizorov je umeščena v zatišje, ko so napadalci – ironično, za svojo lastno zaščito – poslani v mesto na policijsko postajo. Ženskam je ukazano, da morajo moškim v teh dveh dneh odsotnosti njihova dejanja odpustiti, sicer jim po besedah avtoritet kolonije ne bo dovoljen vstop v nebeško kraljestvo. Sklicujejo se na vero, ki zapoveduje, da morajo odpustiti tistim, ki so jim naredili krivico. Da so tako ravnale vselej do zdaj in da ni razloga, da bi tokrat ravnale drugače. A protagonistke kljub temu prekinejo dosedanje vzorce. Organizirajo glasovanje, četudi imajo za sabo komaj kaj šolanja in ne obvladajo veščin branja in pisanja – izobrazbe v koloniji so namreč deležni le dečki. Izbirajo med tremi možnostmi: ostati v koloniji, kar bi bilo pogojeno z odpuščanjem in najverjetneje ne bi prineslo nobenih sprememb, ostati in se boriti ali zapustiti skupnost, ki je najradikalnejša izmed možnosti. Od samega začetka, ko ženske vzamejo stvari v svoje roke, je proces izrazito demokratičen, kakor da bi se zavedale, da s svojim ravnanjem že zarisujejo obrise novega okolja, po katerem tako hlepijo.
O možnostih za prihodnost pa ni pripravljena diskutirati najstarejša izmed žensk v koloniji, Janz (Frances Mcdormand). Ostale z razpravo nadaljujejo, medtem ko čas neizbežno teče in ne dopušča, da bi obžalovale, da bodo nekatere ženske brez moči za spremembe otrpnile in ostale. Na trenutke se zdi, da so njihove izrečene misli kar preveč dodelane, tako zaradi travmatičnosti dogodkov, ki jih premlevajo, ter njihove skromne izobrazbe kot dejstva, da o mizoginiji v koloniji in svojem opolnomočenju razmišljajo prvič, vsaj na tako neposreden način. Njihove besede in argumentacije spominjajo na akademske feministične citate, ki bi si jih gledalec želel zapisati. Četudi bi si misli takšno pozornost zaslužile, pa lahko delujejo kontraproduktivno, saj nas opominjajo na filmsko iluzornost; izčiščenost je namreč vse prej kot značilnost resničnih življenjskih razprav.
K občutku življenjskosti pa kljub temu pripomorejo kontradikcije, v katerih se znajdejo razpravljalke. Dvomijo celo druga v drugo, tako da si morajo priznati, da tudi same niso odporne proti sistemu, ki ga sicer tako zelo prezirajo. A ko teži besed dovolijo, da jih preplavi do te mere, da začnejo težje dihati, da se jim solzijo oči in tresejo dlani, se spomnijo na obredno umivanje nog, ki so ga izvedle pred začetkom razprave. S tem biblijskim simbolom so se zavezale pozornosti in skrbi za drugo. Zato tedaj obkrožijo trpečo in jo pomirijo s pesmijo, ji prižgejo cigareto in nežno položijo dlani na njen hrbet.
Film Women Talking zaustavi tok resničnosti. Resničnost se namreč vse prepogosto ujame v ustaljene struge, teče prenaglo in brez prestanka, v čemer je nekakšna neusmiljenost. Zato ustvarjalke filma tok najprej zajezijo. Nastane dolg premor, v katerem se akterke razgledajo po celotni površini, preučijo vse možne poti, pretipajo podlago in predvidijo najugodnejši iztek. Četudi pregrada s težavo zadržuje tok in bo slej ko prej treba naprej, si med premislekom vzamejo čas, da druga drugi potrpežljivo izkazujejo nežnost in skrb. Šele, ko bodo vse pripravljene, bodo pregrado odprle.
Le v takem vzdušju si drznejo zastaviti nelagodna vprašanja in deliti misli. Pri katerem letu je vera v možnost, da bi sinu lahko iz glave izbili priučena nasilna ravnanja, iluzorna? Ko se ena izmed mater ne strinja s sinovo odločitvijo glede nadaljnjega življenja v koloniji, uporabi isto sredstvo, ki so ga za zlorabo žensk uporabljali moški. S tem postavi pod vprašaj popolno demokratičnost njihove odločitve. Zdi se, da izvitje iz starih spon ne more biti povsem miren proces. A naj med njim ne pozabimo na najpomembnejše izmed vseh vprašanj: kaj nameravamo zgraditi po vsem uničenju? Načrta žensk iz kolonije – kako se nameravajo organizirati ali kašna bo nova razporeditev moči – ne izvemo, saj ta presega okvire pripovedi. Toda o prihodnosti si že zastavljajo vprašanja. Vedo, da jih po vsem kar so prestale, čaka še naporna gradnja. Skrb, ki si jo neprenehoma izkazujejo, se zdi dobra osnova za le-to. Prav zato nas pogled na obzorje kot zadnji prizor, ki sledi po kadru odhajajoče karavane, ne navdaja s skrbjo, temveč prej s pomirjenostjo in pričakovanjem.
Uredila: Vanja Gajić
Lektorirala: Ivana Rosa
