White Bird in a Blizzard
Shailene Woodley se je kot Hazel Lancaster v filmski adaptaciji globalne uspešnice Krive so zvezde usidrala v srca najstnikov (in najstnikov po duši, seveda) širom sveta. Hazel zaradi hude oblike raka nima veliko intimnih izkušenj, zato se ljubezenska zgodba med njo in Augustusom Watersom odvija počasi in v precej sramežljivi maniri. Prav tako sramežljiva je njena vloga pridne Aimee v Tukaj in zdaj (The Spectacular Now, 2013), kjer ji družbo dela Miles Teller kot bad boy Sutter. Ob tem je Kat (Katrina) Connors, ki jo Woodleyeva odigra v White Bird in a Blizzard, kar precejšen odmik od pričakovanega: flegmatična najstnica, zavijajoča z očmi in loputajoča z vrati, ki se dobro zaveda svojega erotičnega potenciala. »Imela sem sedemnajst let, ko je moja mati izginila,« se glasijo njene uvodne besede. »Ravno takrat, ko sem pričela postajati samo telo – meso in kri ter podivjani hormoni –, je ona izstopila iz svojega in ga pustila za seboj.« S tem Kat kot pripovedovalka pravzaprav že v prvi minuti razkrije dva motiva, ki bosta skozi celoten film v prvem planu: odkrivanje seksualnosti neke najstnice ter enigmatično izginotje materinske figure.
Materinska figura morda ni ustrezen izraz, saj ima Katrinina mati Eve Connor, ki jo upodobi fatalna Eva Green, v sebi bolj malo materinskosti. V mladih letih lepotica s celim svetom pred nogami se je nazadnje poročila s povprečnežem Brockom (zakaj je to storila, gledalcu ni povsem jasno, kar družinski zgodbi prav tako odvzame del avtentičnosti) in se transformirala v idealno gospodinjo. Vendar jo je začela nova vloga žene in matere hitro utesnjevati – moža je zasovražila, hči pa je bila zanjo v svojih otroških letih, ko se je še lahko pretvarjala, da je nekakšen hišni ljubljenček (tudi poimenovala jo je Kat, da bi se ta lažje vživela v vlogo mlade mačke), še približno kratkočasna, a do pubertete so se vezi med njima že močno razrahljale. Postavna hči je Eve namreč boleče opominjala na čase, ki so zanjo nepreklicno minili, poleg tega je bila zaradi dejstva, da je zakon med njo in Brockom obstajal le še na papirju, prikrajšana za kvalitetno spolno življenje, Kat pa je s pomočjo soseda Phila ravnokar pričela odkrivati radosti spolnosti. Razkorak med prej in zdaj se kaže tudi v razliki med kadri – skoki nazaj v Evino mladost in »srečne« začetke zakona, ki občasno prekinjajo kronološki potek dogajanja, delujejo kot reklame: vse je v svetlih in žarečih tonih, povsem kontrastno preostanku filma, ko prevladujejo temnejše barve.
A čeprav je Greenova v vlogi zdolgočasene Eve izvrstna (pravzaprav je njena igra eden izmed vrhuncev filma), pa v liku frustrirane gospodinje ni nič izvirnega; vse, kar počne slednja, je nekako šablonsko, obupan klic na pomoč, zatišje pred živčnim zlomom, ki bi se najbrž zgodil, če ne bi »izginila«. Tik preden se to zgodi, se denimo začne oblačiti izzivalno in celo – kot to vidi Kat – zapeljevati Phila. Tu nas sicer spelje na napačno sled, kajti Phil v tej družinski drami odigra drugačno vlogo, kot je sprva videti, in tako poskrbi za edini nepričakovani razplet v filmu.
Shailene Woodley v svoji igri prav tako nikakor ni slaba – presenetljivo dobro se znajde tudi kot lolita, ki v svojo mrežo ujame celo robustnega in več kot dvajset let starejšega detektiva. Bolj je moteča psihološka nedodelanost njenega lika. Kat se od otroštva dalje prav nič ne dotakne, zdi se kot pripovedovalka naključne zgodbe neke naključne družine. Razumljivo, da gre za poskus prikaza apatičnosti, vendar je apatičnost redko zgolj to, kar se kaže na površini – gledalec si želi, da bi bila Kat prikazana še z nekega drugega, bolj intimnega vidika.
Odnosi med družinskimi člani in čari pubertete so nedvomno neizčrpen vir snovi, ki jo je vredno prenesti na papir ali filmsko platno (ali oboje, omenjeni film je tako ali tako posnet po knjižni predlogi). S tem seveda ni nič narobe, v kolikor sta oba aspekta obdelana s pravšnjo mero inovativnosti. Če te inovativnosti ni, film bolj težko izstopa – in White Bird in a Blizzard to žal ne uspe.
