Vztrajanje kot tiha oblika odpora

Naslov: Še vedno sem tu (Ainda Estou Aqui)
Režija: Walter Salles
Scenarij: Murilo Hauser, Heitor Lorega
Igralska zasedba: Fernanda Torres, Selton Mello, Fernanda Montenegro 
Datum izida: 1. 9. 2024 (Beneški filmski festival), 31. 7. 2025 (Slovenija)
Ocena: 4/5   

Po dvanajstih letih premora se je Walter Salles – avtor filma Na cesti (2012) – vrnil na velika platna s filmom Še vedno sem tu, prvim brazilskim filmom, nominiranim za oskarja za najboljši celovečerec. Vojaška diktatura, ki je v Braziliji trajala enaindvajset let (1964–1985), je globoko zaznamovala kolektivni spomin države; njen najtemačnejši obraz so t. i. desaparecidos, izginuli, ki so jih oblasti pod pretvezo preiskav ugrabile iz domov in se nikoli več niso vrnili. Med njimi je bil tudi Rubens Paiva, oče Marcela Rubensa Paive, avtorja knjižne predloge, po kateri je film posnet. Salles se skozi to zgodbo ne posveča le zgodovinskemu spominu, temveč predvsem vprašanju, kako se posameznik po nepredstavljivi tragediji znova išče – in kaj vse je pripravljen storiti, da bi dosegel pravico.

Decembra 1970 Eunice (Fernanda Torres), Rubens (Selton Mello) in njunih pet otrok živi navidezno idilično življenje le kratek sprehod od plaže Leblon v Riu de Janeiru. Njihov dom, prežet s smehom, glasbo in plesom, deluje po načelu odprtih vrat, kjer je dobrodošel vsak – družinski član, prijatelj ali potepuški pes. Ljubezen, ki prežema to hišo, je tako pristna, da jo gledalka skoraj čuti skozi zaslon. Toda te iste štiri stene, ki ustvarjajo občutek varnosti, so hkrati svojevrsten vakuum – zaščita pred politično realnostjo, ki preži na drugi strani vrat. Na ulicah komaj nekaj korakov stran postajajo tanki in helikopterji del vsakdana.

Idila se razblini januarja 1971, ko na vrata potrkajo štirje vladni možje in Rubensa pod pretvezo zaslišanja odpeljejo neznano kam. Ko se po nekaj dneh ne vrne, Eunice začne javno spraševati, kam je izginil, kar hitro pripelje tudi do njene aretacije ter dvanajstdnevnega pridržanja in mučenja s strani oblasti, ki je odpeljala njenega moža. Salles ta del filma gradi z izjemnim občutkom: čeprav gledalka nasilja nikoli ne vidi neposredno, je tesnoba, ki se naseli v film po Rubensovi ugrabitvi, skoraj fizična. Napetost leži nad prizori kot gosta megla – nekaj, čemur se lahko približaš, a česar nikoli zares ne prebiješ.     

Ko se Eunice vrne domov, se njen boj za pravico šele začne. Kljub lažnim poročilom, da naj bi Rubens pobegnil v izgnanstvo, s pomočjo družinskega prijatelja in odvetnika vloži peticijo habeas corpus. Izve tudi, da je Rubens – čeprav je navzven deloval, kot da je politično angažiranost pustil za sabo – še vedno pomagal izgnancem in bil zato na udaru oblasti. Ko ji prijatelj Félix (Humberto Carrão) v tišini prizna, da je bil Rubens v resnici ubit, medtem ko vojaške avtoritete to še naprej zanikajo, je Eunice prisiljena preseliti družino v São Paulo.

Tam začne znova, od začetka, pri oseminštiridesetih letih. Postane odvetnica in do konca življenja svoje delo posveti človekovim pravicam avtohtonih Brazilcev. Eden najbolj udarnih prizorov v filmu je trenutek, ko petindvajset let po moževi smrti končno prejme uradni mrliški list, ki potrjuje, da je bil Rubens umorjen s strani vojske. Po vseh teh letih je Eunice še vedno tukaj: preživela je režim, ki je njeni družini povzročil nepredstavljivo bolečino, in ostala neomajna pri iskanju resnice. Toda hkrati film pokaže tudi drugo plat – da so bila ta leta čakanja in boja neke vrste poraz, dolgo, počasno, nevidno psihično mučenje, ki ga nihče ne bo nikoli zares popravil.

Film je vizualno izjemno dovršen, Salles pa atmosfero gradi predvsem skozi intimnost kamere, ki se pogosto približa Eunicinemu obrazu v tesnih bližnjih kadrih. Ravno ti kadri nosijo največ teže – čeprav se Fernanda Torres pred kamero le redko zares zlomi, njen obraz nenehno govori zanjo. Z drobnimi premiki v izrazu, z napetostjo okoli oči in s komaj zaznavnim zadrževanjem sape gledalki sporoča vse, česar lik še ne zmore ubesediti: strah, obup in razjedajočo nevednost, ki jo spremlja vsak trenutek po moževi ugrabitvi. Kamera jo opazuje skoraj spoštljivo, kot da bi poskušala ujeti njeno notranjo tišino, in prav v tej zadržanosti se razkrije vsa brutalnost situacije, ki nam je ni treba videti, da bi jo čutili.

A ravno tu se pojavi nekaj, kar pri filmu zmoti. Po Rubensovi ugrabitvi se namreč zdi, kot da je skoraj vsak prizor oblikovan z zelo jasnim namenom – izzvati jok, sprožiti sočutje, izsiliti čustveni odziv. Občutek, da film nenehno računa na našo bolečino, nas mestoma odmakne od zgodbe; kot da ne zaupa, da je tragedija sama po sebi dovolj močna. Po eni strani je razumljivo, da je tako osebne in boleče tematike praktično nemogoče prikazati brez emocionalnega naboja; po drugi strani pa bi si želeli več zadržanosti, ki jo Fernanda Torres  mojstrsko nosi v svojem liku. Več prostora za tišino, za prazne poglede, za trenutke, ki ne poskušajo ničesar vsiliti. Da bi film začutil, da že zgodba sama nosi dovolj teže – in bi si nam to upal prepustiti.

Kljub temu pa je Še vedno sem tu film, ki ga je težko odmisliti. Njegova moč leži v tem, da tragične zgodbe ne predstavi kot oddaljenega zgodovinskega opomnika, temveč kot nekaj, kar še vedno odmeva v življenjih ljudi, ki jih je diktatura zaznamovala. Sallesu s svojo režijo, pa čeprav ta včasih preveč usmerja gledalkina čustva, uspe ustvariti intimno in hkrati politično pripoved o izgubi, odpornosti in vztrajnosti. Največji vtis vendarle pusti Fernanda Torres, ki v vlogi Eunice v film vnaša neverjetno mehkobo in tiho moč; njen obraz postane prostor, kjer se zgodovina in osebna bolečina nenehno prepletata.

Še vedno sem tu je tako predvsem zgodba o ženski, ki jo država poskuša utišati, a se kljub vsemu ne zlomi. Morda film ponekod res poseže po premočnih čustvenih poudarkih, vendar je njegova srčika – iskanje resnice in človeško dostojanstvo – globoko ganljiva in pomembna. Eunice ostane v spominu ne le kot žrtev režima, temveč kot nekdo, ki je s svojo tiho, vztrajno prisotnostjo dokazal, da je kljub nasilju in izbrisu “še vedno tukaj”.

Uredila: Tinkara Uršič Fratina
Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar