12. 5. 2022 / Film/TV / Recenzija

Vzporedni materi (Madres paralelas)

Režija: Pedro Almodovar
Igralska zasedba: Penélope Cruz, Milena Smit, Israel Elejalde, Aitana Sánchez-Gijón, Julieta Serrano, Rossy De Palma
Ocena: 8

Almodovarjevo ime pritegne veliko občinstva. Vedno. Skoraj ne glede na to, katere teme se loti. V svojem zadnjem filmu Vzporedni materi (2021) se je lotil prastare teme iz komedije zmešnjav. Vzel je dve materi in dva otroka, otroka dodelil napačnima mamama ter dodal čednega fotografa in odsotno babico, ki v zrelih letih dela kariero. In ščepec polpretekle zgodovine, ki še kako spominja na slovensko. Nastal je všečen film s srečnim koncem, na trenutke zabaven, na druge žalosten, začinjen z odlično igro, zanimivimi dialogi in podrobnostmi, ki popestrijo zgodbo (namig: berite napise na majicah).

Zgodba je postavljena v okvir povojnih pobojev. Tudi številni Španci imajo v skupnih grobiščih svojce, ki bi jih radi pokopali in se od njih dostojno poslovili, se pomirili z izgubo in nadaljevali svoje življenje. Pri glavni protagonistki vprašanja o preteklosti spodbudita služba in nosečnost. Zgodba o izkopavanju se sicer odvija v ozadju, a ni zato nič manj pomembna, saj nas preteklost močno definira, pa če si to priznamo ali ne. Ob koncu so vsa dovoljenja zbrana, izkopavanja odobrena, družina ponovno združena, prijatelji pobotani. Celotna zgodba pripravlja ta konec, ki za moj okus film malo preveč posladka.

V ospredju sta seveda materi in njuna otroka. Kako bi odreagirala mati, ko bi ugotovila, da njen otrok v resnici ni njen? Kako bi se nato spopadla z izgubo otroka ter dejstvom, da mora ‘svojega’ vrniti njegovi pravi mami? Dileme, za katere si želimo, da bi ostale zgolj v filmu. Medtem ko starejša od obeh mater, ki jo upodablja Almodovarjeva muza Penelope Cruz, skozi film ostaja enaka, ne raste in se ne spreminja, mladi Mileni Smit uspe prikazati razvoj od naivne in uporne najstnice v odgovorno, skrbno in ljubečo mamo.

Pomembna elementa v filmu sta materinstvo in družina. Pa večno vprašanje, v kolikšni meri nas zgodovina definira tako na osebni kot na nacionalni ravni. Film nam potrdi, da je ta vpliv močan, a vzorce v primarni družini lahko premagamo. Protagonisti tega filma so se pomirili s svojo in nacionalno zgodovino, sestavili koščke svoje zgodbe in zaživeli naprej. Zaključek, morda klišejski in pocukran, je vendarle močan. In aktualen.

Čeprav se na prvi pogled zdi, da je Almodovar zajadral v lahkotnejše vode, nam drugi (in morda vsi naslednji) pogledi odkrivajo pereča vprašanja, s katerimi se sooča veliko posameznikov in narodov. Ustvaril je brezčasno mojstrovino in se dotaknil tem, o katerih je še kako treba govoriti in premišljevati.


Lektorirala: Ivana Rosa