Vsi smo mrtvi (All of Us Are Dead / Jigeum Uri Hakgyoneun)
Režija: Lee Jae-Kyu, Kim Nam-Soo Igralska zasedba: Park Ji-Hu , Cho Yi-hyun, Yoon Chan-young, Park Solomon, Yoo In-soo Jeon Bae-soo, Kim Byung-chul, Lee Kyoo-hyung, Lee Yoo-mi Datum izida: 28. januar 2022 (Netflix) Ocena: 7
Vsi smo mrtvi, južnokorejska triler serija o zombi apokalipsi, navdahnjena z istoimenskim spletnim stripom, že od svojega izida 28. januarja 2022 zaseda mesto med 10 najbolj predvajanimi vsebinami Netflixove platforme. Kako je torej serija, sestavljena iz dvanajstih epizod, trajajočih približno eno uro, tako očarala svetovno občinstvo?
V zadnjih desetletjih je bila zombi žanrska vsebina s filmi, kot sta Vlak do Busana (Train to Busan, 2016) in Svetovna vojna Z (World War Z, 2013), ali s serijo Živi mrtveci (The Walking Dead, 2010–2022), že izrazito izčrpana. Pa vendar Vsi smo mrtvi žanru do določene mere uspe vdihniti novo življenje.
Po skrivnostni okužbi učenke na srednji šoli Hyosan izbruhne smrtonosen virus, ki šolarje in osebje naglo spreminja v krvoločne zombije; le redki preživijo in med skrivanjem po učilnicah kujejo iznajdljive strategije, ki bi jih lahko rešile pred apokaliptičnim koncem. Čeprav nas razburljiv triler s strašljivo koreografijo krvoločnih zombijev in napetimi akcijskimi prizori pogosto drži na robu stola, hkrati odpira pomembne družbene problematike.
Dotakne se recimo medvrstniškega ustrahovanja, ki sina profesorja naravoslovja pahne vse do poskusa samomora. Šola in osebje, ki bi moralo problem osvetliti in ga učinkovito razreševati, ga raje zanika in podcenjuje v upanju, da bo šola ohranila dober sloves. Problem se tako prevali na ramena posameznikov, kot je profesor Byeong-chan, ki v skrajni sili razvije smrtonosen virus v upanju, da bo sinu dal nadčloveško moč in končno poštene možnosti v boju s svojimi ustrahovalci.
Serijo Vsi smo mrtvi v času pandemije Covid-19 lahko obravnavamo tudi kot aktualizacijo trenutnega družbenega dogajanja. Dotika se namreč tem, kot so neučinkoviti posegi vlade, nestrpnost in strah pred migranti ter njihova stigmatizacija, problem socialnih omrežij in širjenja lažnih novic ter črednega mišljenja, ki rojeva teorije zarote. Vendar vso to napetost serija uspe razbremeniti s posamičnimi humorističnimi posegi, kot je recimo prihod streamerja Orangibberisha v mesto Hyosan, kjer skuša s svojimi sledilci ugotoviti, ali virus res obstaja.
Ključna posebnost serije je, po besedah režiserja Lee Jae-kyuja, ravno fokus na mladini, ki se v resnih situacijah odziva manj premišljeno in bolj intuitivno od odraslih. Kljub grozečemu virusu namreč skušajo raziskati svoje romantične vzgibe, hkrati pa se trdno držijo načela »leave no man behind«. Prvič se spopadejo z izgubami svojih družinskih članov, najboljših prijateljev in s kritičnimi odločitvami, ki jih bodo zaznamovale do konca življenja.
Kot v intervjuju razloži Lee Jae-kyu: »Čeprav gre za še en zombi akcijski triler, sem mislil, da serija daje gledalcem priložnost, da razmislijo o tem, kakšni ljudje so.« Gre torej za družbeno refleksijo, vendar ravno zato serija na mestih dobi preveliko moralistično noto, ki nam onemogoča raziskati globino in kompleksnost posameznih karakterjev. Slednji postanejo zgolj karikature, predstavniki absolutno dobrega ali slabega. Tako recimo dobimo karikaturo nasilneža Yoo Gwi-nama, nepremišljenega lika, ki z maničnim veseljem pobija vsakogar, ki mu pride na pot, ali pa karikaturo Lee Na-yeon, ki z zbadanjem sošolca Han Gyeong-suja sicer res odpira pomembna vprašanja razredne delitve, vendar tega nikoli ne preseže. Ob tem pa spremljamo še pogumno skupino sošolcev s Choi Nam-ra, Nam On-jo, Lee Su-hyeok, ter Lee Cheong-san na čelu, ki včasih spominjajo na karikature dobrotnikov – njihova dejanja postanejo predvidljiva in na trenutke celo nesmiselna. Vse to spremlja še pretirano dramatiziranje, ki nas kot gledalce postavi pred vprašanje: sem zmožna sama kritično zajemati vsebino ali mi je slednja postrežena na pladnju?
