Vojni psi (War Dogs)

Prednost filmov, kot je Vojni psi, je, da se nam že po ogledu napovednikov približno sanja, kaj nam bodo servirali – film o dveh malih ribah v trgovini z orožjem, posnet po resničnih dogodkih. Orožje, kopalke in štosi. Precej varna naložba za ustvarjalce: deset dni po svetovni premieri je film že pokril stroške produkcije, gledalci pa smo lahko takoj po predstavi prvotne reakcije smejanja dodatno začinili še z lastnimi frustracijami o vladajočem razredu.

Prav v varnosti naložbe se skriva tudi minus tovrstnih filmov. Vojni psi povprečnega filmoljuba ne bodo osupnili, pretresli, ne bodo ga presenetili ali mu zamajali katerih koli prepričanj. Ne bodo mu dali misliti – bo pa dobil številne potrditve že obstoječih predsodkov. Da je vojna dober biznis, je lahko novica le še v prvi devetletki, in da se po temnih kotičkih interneta o tem poslu dogovarjajo skorumpirana vlada in podli fantje, je vse prej kot razodetje. Prav zato se mi zdi, da je scorsesejanski stil nekoliko nenavadna odločitev.

Npr. če se čas ustavi, medtem ko borzni posrednik pada proti kameri, kamor ga med službeno žurko zalučajo sodelavci (ni naključje, da več gledalcev ob Vojnih psih začuti podobnost z Volkom z Wall Streeta), nato pa pripovedovalec začne komentirati svojo zgodbo, to deluje, ker me zanima, kako je do te situacije sploh prišlo; borzniki so namreč najbolj dolgočasni ljudje na svetu, njihov posel narekujejo ekrani, številke in telefoni – ne prepriča pa me, če se čas ustavi, medtem ko dve gorili tepeta prekupčevalca z orožjem, medtem ko učbeniški mafijoso vanj meri s pištolo. Kaj mi mora pripovedovalec pojasniti?

Da prekupčevalci z orožjem na vsake toliko ne igrajo najbolj poštene igre in včasih komu pač morajo polomiti nos sredi Tirane? Vsa naracija ob dogajanju na platnu je odveč, ker v zapletu ni popolnoma nič novega – z izjemo, morda, dejanskih številk. Če samo pomislim, da bi prekopal parcele vseh dedkovih kolegov v domu za ostarele, ki trdijo, da so skrili kalašnikovko na vrtu, in jih prodal Chaneyu, ko sem še imel priložnost …

Razumem, da je off-screen pripovedovalčev glas stilistični postopek, ki pomaga zgodbi pridobiti bolj osebni ton, kar je dobrodošla komponenta filmov, posnetih po resničnih dogodkih, toda pri tem filmu je bilo že pri marketingu jasno oznanjeno, da se končna izvedba primera Diveroli–Packouz oklepa precej ohlapno – vožnja v Irak je npr. scenaristova izkušnja. Če je avtentičnost želeni učinek, zakaj marca 2015 oznaniti medijem, da je ekipa začela snemati – v Romuniji. V Romuniji. Kjer se ne odvija niti ena scena filma. Ki je niti Diveroli niti Packouz nista nikoli obiskala. Lahko le Romunija zadovolji tisto pristno albansko vzdušje? That’s rich. In zakaj Diverolija, ki je bil leta 2005 star 20, odigra Hill (30), Packouza, ki jih je štel 23, pa Teller (28)?

Prav tako je film mnogo prekratek, da bi lahko navdušil tiste, ki najbolj od vsega obožujejo razvoj karakterjev. Vse odločitve, ki jih liki sprejmejo, so bolj priročne za zaplet kot podvržene notranji motivaciji. Niti odlična igra celotne igralske zasedbe niti solidni dialogi ne morejo rešiti neprepričljivega zapletanja. Kar je še posebej čudno glede na dejstvo, da se je scenarij navezoval na resnične dogodke.

Ker film ne odkriva tople vode, večina minutaže zavisi od izvedbe, in ker se zgodba vrti okrog orožja, je to večidel akcija. Ker se lahko akcijske scene hitro začnejo ponavljati, je film primerno kratek. In ker je film kratek, ne more razviti likov. Ne glede na to, kako dobre igralce premore. Vsak film s smešnim dialogom, všečnimi poredneži, zabavnimi pripetljaji, mestnimi panoramami in pripovedovalcem v ozadju pač ni Scorsese. Včasih je tak film točno to, kar prikolica prodaja. In če je kdo iz kinodvorane odšel razočaran, ker je pričakoval »kaj več«, si je kriv sam.