Vojna zvezd: Poslednji jedi (Star Wars: The Last Jedi)
Četudi je bil uspeh filma Vojna zvezd (Star Wars, 1977) neverjeten, ob njegovem izidu najbrž nihče (niti njegov režiser George Lucas) ni slutil, da bo prerasel v franšizo neznanskih razsežnosti, pri kateri bodo filmi le vrh ledene gore. Slednjih se je doslej zvrstilo devet in vse kaže, da se ne bodo tako kmalu nehali. Izvirna trilogija, danes čislana kot klasična, je nekako arhetipska – po formuli, ki jo je vzpostavila, je v določeni meri posegla večina kasnejših filmskih pripovedi, razdeljenih na tri dele. Novejša trojica filmov, ki se je začela ob prelomu tisočletja, končala pa leta 2005, je ogromno oboževalcev, vsakdanjih gledalcev in kritikov pustila hladnih: Lucasova slepa predanost lastni viziji (naj bo ta na trenutke še tako nenavadna) jo je močno bremenila. Film Vojna zvezd: Sila se prebuja (Star Wars: The Force Awakens, 2015), je filmski seriji dal novih moči in jo pošteno poživil. Bil je več kot zadovoljiv, a je vendarle bil predvsem moderniziran poklon izvirni filmski klasiki – z izjemo redkih izvirnih prijemov je šlo za povsem tipičen znanstvenofantastičen akcijski film. Njegovo nadaljevanje, Poslednji jedi, si upa tvegati; eksperimentiranje z mitologijo Vojne zvezd gre marsikateremu privržencu franšize v nos.
Film je po svoje podoben svojemu daljnemu predhodniku – Vojni zvezd: Imperij vrača udarec (Star Wars: The Empire Strikes Back, 1980). Če je bila zgodba prvenca podobna tisti iz kakšne naivne pravljice, je pripoved Poslednjega jedija drugačna. Morda še zmeraj spominja na pravljico, a je ta pravljica večino časa presenetljivo resnobna.
Temno stran zastopa predvsem Kylo Ren, vse manj konflikten in po mnogih zapletih osvobojen poveljstva. Nasproti mu stoji druščina, katere glavnino sestavljajo idealistična Rey (Daisy Ridley), simpatično zmeden Finn (John Boyega), zaletav Poe (Oscar Isaac) in primerno zrelejša princesa Leia (Carrie Fisher). Med drugim se jim pridruži vzhičena novinka Rose (Kelly Marie Tran). Seveda pa je najpomembnejši legendarni Luke Skywalker (Mark Hamill), na katerega namiguje naslov. Po vzoru svojega mojstra Yode (ki je približno 40 let kasneje na srečo spet »lutkast«) je odšel v prostovoljno izgnanstvo. Zagrenjeni starec, zdaj svoja bleda senca, je edini, ki bi lahko do konca izuril Rey. Potencialna moč mlade junakinje je namreč adut, na katerega stavijo oslabljeni uporniki. Slednji so večino časa v podrejenem položaju: navadno posrečen humor ostaja, vključno s popreproščeno delitvijo ljudi na dobre in zle, ki je Vojni zvezd od nekdaj prej koristila kot škodila, a film prežema pesimizem.
Temačen ton je pohvalen in odpira številna zanimiva vprašanja glede devete epizode. Osmi tehnično ni kaj očitati, tudi igra v njej je odlična. Težave nastopijo drugje: omenjeno eksperimentiranje je zdaj spoštovanja vredno, drugič samo sebi namen. Vprašljiva je nenadna smrt nekaterih likov, ki jih je sedma epizoda vzpostavila kot izredno zanimive. Stranska zgodba, ki si jo delita Rose in Finn, je nepotrebna in pomeni zgolj slabitev tempa, ki se 152-minutnemu filmu ne poda najbolje. Dobre strani pa presežejo slabe – Poslednji jedi je pozornosti vreden že zato, ker ni stopal po liniji najmanjšega odpora. Nepričakovana smrt Carrie Fisher ustvarjalcem, ki so želeli trojici igralcev iz izvirne trilogije v vsakem izmed treh filmov nameniti častno slovo, povzroča neprijetno dilemo, zaradi katere bo čakanje na 9. epizodo za oboževalce toliko bolj mučno.
Napovednik: