Velika osebnost, majhen človek
Naslov: Napoleon
Režija: Ridley Scott
Scenarij: David Scarpa
Fotografija: Dariusz Wolski
Igralska zasedba: Joaquin Phoenix, Vanessa Kirby, Tahar Rahim, Rupert Everett, Mark Bonnar
Datum izida: 22. 11. 2023 (Slovenija)
Ocena: 2,5/5
Dolgo pričakovani film o legendarnem Korzičanu, ki so ga mnogi napovedali kot spektakel leta, je požel sila mešane odzive. Lahko bi ga povzeli s citatom Napoleona samega: “Če želite biti uspešni v svetu, obljubite vse in ne izpolnite ničesar.” Še tisti, ki film imenujejo navdušujoč dosežek, priznavajo presenetljivo plitkost scenarija, ki ga ne rešijo niti epski prizori bitk. V teh in podobnih prizorih, ki prikazujejo množične zgodovinske dogodke, režiser Ridley Scott pokaže vse svoje mojstrstvo. A v bolj intimnih, ki naj bi bili vezivo celotne zgodbe, se izrazijo vse pomanjkljivosti scenarija.
Že prvi prizor napove ironični ton, v katerem postopa celotna zgodba. Priča smo obglavljenju kraljice Marije Antoanete ob spremljavi posmehljivo radostne revolucionarne himne Ça Ira!, kar nam ponudi izviren pogled na dobro znan dogodek, ki postopa z dobršno mero črnega humorja. Slutiti je, da bo zgodovina v filmu obravnavana kritično in da bomo videli več kot le eno plast naslovnega lika. To drži – še preveč. V prvi bitki, prizoru obleganja Toulona, ki ga vodi še mladi Bonaparte, je ta predstavljen hkrati kot genialni general in posameznik, ki ga masaker globoko pretrese. Dihotomija bi lahko vodila v enkratno študijo razvpitega in kontroverznega zgodovinskega lika kot hkrati velike osebnosti in majhnega človeka. A že kaj kmalu se zazdi, da se film ne more odločiti, kakšnega Napoleona nam želi prikazati. Navkljub odlični igri Joaquina Phoenixa smo v vsakem prizoru priča nekoliko – in včasih popolnoma – drugačnemu liku. Njegova osebnost ni večplastna, temveč razdrobljena. Različni značajski fragmenti, ki smo jim priča, se ne povežejo v zaokroženo celoto, saj je nekaterim namenjen le en prizor – na primer prikazu Bonapartejeve ponosne robatosti v občevanju z državniki, ki nadalje ne odzvanja več v nobenem drugem prizoru.
Njegova romantična zveze z Josephine (Vanessa Kirby), ki naj bi bila hrbtenica zgodbe, nam prav tako ne ponuja globljega vpogleda v katerega izmed likov ali v njun odnos. Vse njune interakcije se zdijo prisiljene in nenaravne, saj jim manjka konteksta. Nikoli ne izvemo zares, zakaj jo je Napoleon tako ljubil in bil tako odvisen od nje ter od kod izvira njen izredno naklonjen odnos do moža, ki jo je odvrgel, ker mu je bila nezmožna roditi naslednika. Prav tu, kjer naj bi bila prikazana ranljiva plat legendarnega cesarja, on izpade le patetično. K temu prispevajo zgrešeni poskusi ironičnega humorja, ki pa skrivajo širšo težavo, s katero se sooča film kot celota. Čustveni silovitosti, s katero se film loteva akcijskih prizorov, zmanjka diha, ko pokaže kaj drugega kot grozo bitke. Zdi se, da je filmarje skorajda strah se poglobiti v čustveno intimo in zato posežejo po ironiji. Ta bi lahko bila odlično sredstvo socio-političnega zgodovinskega komentarja, a ker je uporabljena napačno, zgodbo namesto tega le oropa globine.
Ni le lik Napoleona tisti, ki skuša biti vse preveč in je zato na koncu prazni nihče. Tudi preostanek zgodbe trpi zaradi nekoherentnosti in nedvomno je delni krivec za to prevelika obsežnost materiala. Prisotno pa je predvsem neskladje tematskih enot, ki jih skuša film obravnavati.Velikokrat se zdi, da gledamo dva popolnoma različna filma – ton prvega, ki se loteva bolj emocionalnih tem, je ironičen, drugi pa prikazuje Napoleona kot genialnega generala, vrednega občudovanja. Znova, prav ta dvojnost bi lahko botrovala globini prikazane zgodbe, če bi le obe temi odzvanjali druga v drugi in se povezovali. Film skuša poleg tega podati še množico zgodovinskih dejstev, vsebuje dokumentaristične elemente, kot so napisi, ki razlagajo dogajanje ter imena in položaje novih akterjev. Ti so nedvomno v pomoč, a navidezna želja po dokumentarnosti izpade jalova, ko je popisovanje dogodkov večkrat žrtvovano v prid dramatiki. Nič od tega samo po sebi ne bi bilo zmotno, a skupaj ponavlja že ugotovljeno – film sam ne ve, kaj želi biti: zgodovinska epopeja, ljubezenska drama ali akcijski vojni film.
Fotografija filma na prvi pogled očara, a se zaradi šibkosti scenarija filma ne zmore držati pokonci. Izbira kadriranja in osvetljave navkljub estetski privlačnosti z redkimi izjemami služi le učinkovitemu in jasnemu prikazu dogajanja. To morda ne bi bilo moteče, če bi bila zgodba dovolj močna in bi stopila v ospredje, tako pa le poudari plehkost celote.
Režiser Ridley Scott in scenarist David Scarpa nista prva, ki ju je zamikala adaptacija Napoleonove zgodbe v filmsko obliko. Izjemno bogate tematike, o čemer priča več kot sto filmov na temo napoleonskih vojn, se je želel lotiti že Stanley Kubrick. Podvig je bil takrat neuspešen, saj v tistem času ni bilo na voljo dovolj razvite tehnologije in bi bil film prevelik finančni zalogaj. Upati je bilo, da bo Scottov film premostil te prepreke in nam ponudil dih jemajočo epopejo. Čeprav režiser napoveduje mnogo daljšo režiserjevo verzijo filma, dvomim, da bo nekaj dodanih prizorov zakrpalo vse luknje. Film je na papirju ‘staromodna zgodovinska epopeja, kot se spodobi‘, kot se je izrazil Nicholas Barber. Res se zdi, da odkljuka vsa potrebne elemente – ne stori pa ničesar več od tega.
Uredil: Alen Golež
Lektoriral: Grega Pignar
