V kleti (Im Keller)
Ulrich Seidl se po trilogiji Paradiž (Ljubezen, Vera, Upanje) vrača z dokumentarnim vpogledom v raznotera hrepenenja in obsesije, kot jih zrcalijo bolj ali manj kuriozne prostočasne kletne dejavnosti Avstrijcev. Če so kleti, še posebej v kombinaciji z Avstrijo, v kolektivno zavest vsidrane predvsem kot prizorišča »skritega zločina, zlorabe in posilstva«, pa se zdi, da Seidla zanimajo v manj zloveščem, a zato nekoliko bolj vseprisotnem smislu, namreč preprosto kot »kraj[i] prostega časa in zasebnosti« ter, zakaj pa ne, »prostor[i] nezavednega«. V najmilejših in najprikupnejših prizorih tako denimo spremljamo kletno igranje tube, prepevanje opernih arij in kramljanje o muslimanih ter njihovem domnevnem nazadnjaštvu, v najbizarnejših, ki so kajpada tudi najdaljši in najpogostejši, mazohistično predajanje tepežu, prostovoljno – med drugim seksualno in celo »straniščno« – suženjstvo ter brezsramno pripovedovanje o daljnosežnosti semenskega izliva, ki je bojda osupnila že prenekatero prostitutko. Film se pri tem karseda spretno izogne čerem moraliziranja in patologiziranja – portretirance izrisuje takšne, kakršni so, distancirano in hladno, a nikdar cinično in obsojajoče, še več, izrisuje jih v odsotnosti »vsevednega« naratorja, ki bi se prepustil zapeljivim sirenam samozadovoljnega špekuliranja o motivacijah in bi povrhu tega, bog ne daj, diktiral, kako naj se v razmerju do njih opredelimo.
Avstrijski enfant terrible zvečine variira na svoje stare teme, to pa znova počne na zavidljivo eleganten in prepoznavno formalno-estetsko domišljen, že kar filigranski način, tako da preko domala »nenaravno« dognanih interierjev, obilice tableaux vivants in tako rekoč perfektnih simetrij sugerira vtis precejšnje odsotnosti spontanosti in s tem prav posrečeno zamegljuje ločnico med popolno in zgolj nekolikšno insceniranostjo prizorov. Le pretirana heterogenost sicer mojstrsko sprepletenih »drobcev kletnega dogajanja« filmu ni ravno v prid. Kot da bi vsled Seidlove fasciniranosti nad vsem človeškim in manj človeškim izostalo zadosti rigorozno odbiranje in uravnoteževanje »materiala«. Temu navkljub gre za neznansko unikatno, vznemirljivo, mestoma presenetljivo zabavno in umetniško še kako relevantno vivisekcijo grotesknejših plasti duševnosti, nenazadnje pa tudi človeka kot zagonetnega bitja manka in lokusa raznovrstnih paradoksov ter ekscentričnosti, ki kulminira v ingenioznem, metaforično vrtoglavo nabitem zaključku.