7. 3. 2022 / Film/TV / Recenzija

Uncharted

Režija: Ruben Fleischer
Igralska zasedba: Tom Holland, Mark Wahlberg, Antonio Banderas, Sophia Taylor Ali, Tati Gabrielle
Datum izida: 17. februar 2022 (Slovenija)
Ocena: 2

Začetki leta so tradicionalno filmsko počasni. Hollywood se po novembrsko-decembrski (letos zaradi zamikov tudi januarski) blockbusterski evforiji upeha in sporedi komercialnih kinematografov so do pomladi pusti in turobni. Večina filmov, ki izidejo v tem času, je tistih, ki filmskim studiem preprosto ne vzbujajo zaupanja, zato jih vržejo v to redko poseljeno krajino. Češ, kot popkorn izgovor za pokovko in pepsi bodo že šli skozi. Uncharted je polnokrvni popkorn, o tem ni dvoma, a hkrati precej slab izgovor – za karkoli.

V tej adaptaciji priljubljene istoimenske videoigre sledimo Nathanu Drakeu (Tom Holland), šarmantnemu zoomerju z žilico za mešanje koktejlov in krajo nakita z rok nič hudega slutečih gostij, ki ga nekega večera boomer Victor Sullivan – Sully (Mark Wahlberg) premami v lov na skriti zaklad slavnega pomorščaka Ferdinanda Magellana. Nathan si zaklada želi, ker mu ta predstavlja vse, o čemer sta sanjala z bratom, preden je ta izginil, medtem ko Sully v vsem skupaj vidi le denar. Njuno nelagodno partnerstvo, prepredeno z izdajami od zunaj in od znotraj, ju popelje od New Yorka, preko Barcelone, pa vse do Filipinov – njun lov pa se kmalu prelevi v dirko za zakladom z očetomorskim španskim plemičem Santiagom Moncada (Antonio Banderas) in njegovo vojsko plačancev.

Kljub premisi, ki obeta obilico neobremenjene zabave, se ta eskapizem kaj hitro sprevrže v svoje nasprotje. Liki so brezdušno površinski in nezanimivi, brez šarma ali posebnega značaja, prav tako pa jih je mučno gledati, kako sprejemajo odločitve, ki niso niti čustveno upravičene niti vznemirljive. Odnos med glavnima likoma, Nathanom in Sullyjem, ki naj bi bil srce in gonilo filma, je nenaraven in preganjan, njune dialoške izmenjave pa polne mrkih, naveličanih pogledov in nedomiselnih zbadljivk. Nasploh je največji minus filma nastop Marka Wahlberga, ki je v svoji vlogi vidno zdolgočasen, njegova kemija z energičnim Hollandom (edino svetlo točko filma) pa je zato že od samega začetka porazna. Prijetno spremembo v dinamiko sicer vnese Sophia Taylor Ali v vlogi Chloe Frazer, še ene lovke na zaklad in Nathanovega ljubezenskega interesa, a je tudi ona mnogo prehitro zavržena v imenu prehoda na novo akcijsko sekvenco.

Ko film iz megle, ki jo prodaja kot zgodbo, končno pričara (vsaj z njegove strani) težko pričakovani spektakel, tega dobimo na podobni ravni kot vse ostalo. Deluje prisiljeno in umetno, zasičen je z digitalnimi efekti, hkrati pa zaradi pomanjkanja zadovoljive zgodbe in neranljivosti likov izpraznjen vsake napetosti. Kljub temu od spektakla filmov podobnega kova najbolj odstopa v tem, kako očitno in s kakšnim veseljem svoje občinstvo vseskozi infantilizira. To doseže vrhunec v tako rekoč paradni spektakelski sekvenci filma, v kateri glavni vlogi prevzameta dva transportna helikopterja, ki nad gladino morja nosita vsak svojo štiristo let staro piratsko ladjo in se preganjata, medtem ko se liki na teh ladjah pretvarjajo, da so pirati, skačejo z ene ladje na drugo s pomočjo vrvi in se sabljajo, Nathan pa se na koncu posluži starinskega topa in z neba sklati enega od helikopterjev. To ni humorja in samozavedanja poln izlet v absurdno pretiravanje v slogu uspešnic, kot so Varuhi galaksije (Guardians of the Galaxy, 2014) ali Kingsman: Tajna služba (Kingsman: The Secret Service, 2014). Nikakor – to je smrtno resna zabava.

Uncharted je torej še ena vaja v iskanju minimuma sedme umetnosti. Še ena pozabljiva adaptacija, še en ciničen lov za novo franšizo. Morda mu ne bi smeli reči polomija, saj nikoli ne skuša biti več kot le to, kar je: spektakel, ki je pač po sili okoliščin ovit v tanko plast zgodbe – tematski park, kot bi rekel Martin Scorsese. Pa vendar: tudi tematski parki imajo standarde.


Lektorirala: Ivana Rosa