Ulica nočnih mor (Nightmare Alley)
Režija: Guillermo del Toro Igralska zasedba: Bradley Cooper, Cate Blanchett, Toni Collette, Willem Dafoe, Rooney Mara Datum izida: 1. 12. 2021 (ZDA), 27. 1. 2022 (Slovenija) Ocena: 8
Mehiškega režiserja Guillerma del Tora slovenskim filmoljubcem ni treba posebej predstavljati. Poznamo ga, med drugimi, po filmih Oblika vode (The Shape of Water, 2017) in Favnov labirint (El laberinto del fauno, 2006), zdaj pa se nam predstavlja z ravno tako nenavadnim in presenetljivim filmom Ulica nočnih mor.
Vzdušje začetka filma nas spomni na Moulin Rouge Baza Luhrmanna iz leta 2001. Če je tam v ospredju ljubezenska zgodba, pa so v filmu, ki so ga označili za psihološki triler, v ospredju ljudjein njihovi značaji. Zaljubljenca v Luhrmannovem celovečercu sta pozitivna, svetla, lepa, liki v Torovem filmu pa so obremenjeni in zaznamovani s svojo preteklostjo, temačni, grdi. Vsak med njimi ima kar nekaj okostnjakov v svojih omarah in prav nihče ni brez napak. Film jih prikazuje z distance, jih ne obsoja, ne opravičuje, ne olepšuje. Zanimajo ga značaji in njihova realizacija v danem okolju. Cirkus si zlahka predstavljamo kot kraj hedonizma in moralnega razkroja, je pa tudi kraj, kjer se liki trdno povežejo in oblikujejo nekakšno družino. Film je dolg 150 minut in zelo počasen, zato bi se morda gledalcu, vajenemu akcije in hitrih menjav kadrov, zdelo, da se vleče. A ta počasnost, temačnost, skrivnostnost in morbidnost obarvajo sicer linearno predstavljeno zgodbo.
Ulica nočnih mor, ki jo je del Toro priredil po istoimenskem romanu iz leta 1946 in je prvo ekranizacijo dobil že leto kasneje, pripoveduje o Stantonu Carlislu (Bradley Cooper), ki v iskanju dela zatava v cirkus, kjer zabave željni gledalci lahko vidijo spačke vseh vrst. Ljudje bi plačali mastne denarje, da bi se počutili bolje, pravi lastnik cirkusa Clem (Willem Dafoe), ki svoje zaposlene z opijem in alkoholom priveže nase ter tako ustvarja nove spačke. Stanton se pri zakoncih Zeeni (Toni Collette) in Petu (David Strathairn) nauči mentalizma, nato pa kmalu pobegne na svoje in v New Yorku začne izvajati točke za bogataše. Na svoji novi poti srečuje sumljive ljudi, ki mu bodo še grenili življenje, kljub temu da mu na pomoč pride psihologinja Lilith Ritter (Cate Blanchett).
Ob ogledu filma dobimo občutek, da smo zavrteli čas nazaj in gledamo ‘star film’, posnet v času, ko se je zgodba dejansko odvijala, torej v 40. letih 20. stoletja. Občutek podkrepi tudi glasba, ki nas zaziba v čas pred osemdesetimi leti.
Z oskarji ovenčanemu režiserju je uspelo zbrati impresivno igralsko zasedbo, ki bo morda prepričala gledalce, da si je film vredno ogledati. Bradleyju Cooperju pa mogoče skozi film ni uspelo prikazati transformacije svojega lika, po drugi strani pa je to lahko tudi bistvo – da je Stanton na koncu isti, kot je bil na začetku, in da spremembe ter razvoja v resnici tudi ni bilo.
Ogled celovečerca je zagotovo nujen za vse ljubitelje skrivnostnih in rahlo bizarnih filmov Guillerma del Tora. Sama nisem bila razočarana, saj sem dobila vse tisto, kar sem od njega pričakovala. Z zanimanjem pričakujem, kakšna bitja bo v svojih naslednjih delih prikazal eden najbolj zanimivih režiserjev našega časa.
Lektorirala: Ivana Rosa
