Tradicija vesterna v zanesljivih rokah
Naslov: Obzorje: Ameriška saga – 1. poglavje (Horizon: An American Saga – Chapter 1)
Režija: Kevin Costner
Scenarij: Jon Baird, Kevin Costner
Fotografija: J. Michael Muro
Igralska zasedba: Kevin Costner, Sienna Miller, Sam Worthington, Abbey Lee, Luke Wilson
Datum izida: 27. 6. 2024 (Slovenija)
Ocena: 4,5/5
Razmišljanje o obsegu projekta Obzorje: Ameriška saga je težko začeti, ne da bi se dotaknili njegovega zakulisja. Obzorje: Ameriška saga – 1. poglavje je prvi od štirih delov v načrtovanem epskem 12-urnem potopu v ameriški Zahod pred in po državljanski vojni v ZDA, v katerega je režiser Kevin Costner vložil navidez vse, kar je bilo mogoče. Da bi lahko delal pod svojo taktirko in se izognil vpletanju studia, je Costner v proračun filmov vložil že 38 milijonov dolarjev lastnega denarja, vključno z vzpostavitvijo zemljišča za snemanje in mini postprodukcijskega studia v lastnem domu. Še bolj kot relativno zabavna poročanja o tem, kako je Costner zastavil svoje celotno finančno in osebno življenje na to serijo filmov, pa je zanimiva strast, ki jo lahko občutimo v končnem izdelku.
Costnerja je mogoče glede na izjave o filmu opredeliti nekje med obsesivnim individualističnim avtorjem in zvezdniškim populistom, ki se zna podrediti potrebam trga. Ravno tako je zasnovan tudi Obzorje, ki je gromozanski film z neštetimi podzapleti in menjujočim se tempom, obenem pa njegovi posamezni deli operirajo po klasičnih pravilih vesternov in vodijo do dokaj standardnih zaključkov. Zastrašujoča dolžina in navidez staromodna vsebina sta verjetno pripomogla k komercialnemu porazu filma, kar je botrovalo tudi k zamiku drugega dela sage. Kljub temu pa je Obzorje izredno impresiven in slikovit film, ki skozi poglobljene vpoglede v različne skupnosti razkrije kompleksnost Zahoda. Gre za klasičen vestern, ki se tematike loti s samosvojim ritmom in v obliki metodične moderne miniserije.
Film je zasnovan v obliki štirih večjih paralelnih zgodb, od katerih se dve razvijeta kot posledica udarne akcijske sekvence v prvem dejanju, ko pleme Apačev napade in požge novo priseljensko naselje na svoji zemlji, udeleženi liki pa se podajo bodisi v samostojne bitke med belci in Apači ali pa se za potrebe zavetišča vključijo v institucijo ameriške konjenice. Preostali dve ločeni zgodbi se ukvarjata z idejo osnovnega preživetja na Divjem zahodu, kjer je ustvarjen kontrast med kolektivnim in individualističnim pogledom: skupinsko potovanje v karavani oz. zaščitniški heroj s pištolo (tega kakopak upodobi Costner sam).
V vseh zgodbah je prisoten ponavljajoči se motiv letaka, ki like na nek način priklicuje v naslovno mesto Horizon (Obzorje), označeno kot neokrnjen del mitičnega Zahoda. Čeprav se posamezne zgodbe geografsko vsaj v prvem delu sploh še ne prepletajo, pa so tematsko in tonalno povezane ter skupaj gradijo Costnerjev mozaik ameriškega eksperimenta kot mešanice osebnih in političnih interesov – kot migracije v iskanju sanj, kot neizprosnega širjenja ozemlja pod okriljem t. i. prepričanja Manifest Destiny, kot okrutnega širjenja ozemlja in pobijanja v imenu rasnega sovraštva. Simbolika univerzalnega pogleda proti »obzorju« kot razlaga za prihajajoče milijonske migracije in prelivanje krvi v nenehnem rinjenju na zahod morda ni tako poetična, kot se Costnerju zdi, a je v svoji preprostosti zelo prikladna za njegovo interpretacijo ameriškega mita.
Najobsežnejši del filma, ki prikazuje različne perspektive na oborožene konflikte med vojsko, plačanci in plemeni, tudi najbolj jasno razloži Costnerjeve ključne interese. Večina tematskih idej, kot tudi nekaj celotnih prizorov v tem razdelku, je očitno izposojenih od Fort Apache (1948), revizionistične mojstrovine Johna Forda, ki je v svojih vesternih pogosto prepletal romantični pogled na dediščino Zahoda ter kritiko njegovega nasilnega značaja. Film si vzame čas za oris dinamike življenja na postojanki, kjer je tekom dogodivščin in šal izpostavljen nepričakovano ljubeznivi Michael Rooker kot poveljnik Riordan. Ko se proti koncu filma pričnejo odhodi vojaških čet v neizbežno državljansko vojno, pride do izraza nesmisel žrtvovanja vojakov in splošnega podžiganja nasilja na planjavah. Pretok zgodbe nekoliko zmoti le pomanjkanje kemije v osrednji romanci med Frances (Sienna Miller), vdovo iz uničenega naselja, in diplomatsko usmerjenim vojakom (Sam Worthington). Dokončen odgovor na vprašanje ekspanzije pa pride od Riordana, ki svojo razlago ponudi takole: “Kar se bo tukaj zgodilo, je samo tisto, kar se mora zgoditi.”
Njegov citat ni samo prikaz odtujenega pogleda na krivice, storjene med nastajanjem ZDA, ampak tudi konkretno izraženje tega, kako je delovalo življenje na Zahodu, kako je bilo le-to posledično predstavljeno v žanru vesterna in kako funkcionira tudi sam film Obzorje. Na najbolj osnovnem nivoju je Divji zahod kraj, kjer je dovoljeno vse. Tukaj glavni faktor delovanja nista ne zakonodaja ne moč kapitala, temveč lahko v vsakem trenutku prevladajo direktne poteze – vselej obstaja otipljiva možnost, da bi nekdo lahko izvlekel revolver, oseba na drugi strani pa bila že v istem trenutku mrtva. Preživetje na zahodu je diktirano ne samo z družbeno-političnimi pravili, ampak tudi s samim neizprosnim terenom, v katerem se liki nahajajo, kar je utelešeno ravno v vesternih. Obzorje je med drugim film o tem, kako osedlati konja in kako izkopati grob, torej o osnovnih fizičnih interakcijah z okoljem. Costner ima za tak način življenja in predvsem za tak način ustvarjanja filmov ogromno količino romantične naklonjenosti. To se izraža tudi v segmentih o karavani novih priseljencev, centrirani na vodji odprave Matthewu (Luke Wilson), ki se trudi nadzorovati preživetje ljudstva tako na fizični kot družbeni ravni. Dejstvo, da je bistven del časa in dialoga uporabljen za diskusije o zmerni porabi pitne vode, je še en prikaz prizemljenja zgodbe in dokaz Costnerjevega zaupanja v material, ki bi ga pod taktirko velikega studia skoraj zagotovo moral odrezati kot nepotrebnega, tukaj pa se izkaže za svojevrstno posebnost.
Vključitev vseh mogočih vsakdanjih opravil in osebnostnih podrobnosti, ki like tako dobro dopolnijo in umeščajo v okolje, je izvedena z natačnim kadriranjem in fotografijo. Eden najbolj izjemnih prizorov filma je denimo srečanje med mladim morilskim revolverašem in Costnerjevim likom, redkobesednim veteranom Hayesom. Njun večinsko verbalni spor poteka med hojo navzgor po grebenu, kjer za nekaj minut spremljamo naraščanje napetosti. Medtem ko oba tako simbolično kot dobesedno skušata zavzeti višji položaj in iščeta šibke točke na nasprotniku, se lika in kamera spretno gibljejo po prostoru, celoten prizor pa je bleščeč primer uporabe skoraj vsake možne alternative za uokvirjanje dveh dinamičnih likov v kadru. Njun končni spopad, ki je ravno tako presunljiv kot preostale večje strelske sekvence v filmu, se zaključi z obžalujočo podobo: zmagovalec je prikazan z odsevom v vodi, nakar se pomakne naprej in njegov odsev zbledi v črnino.
Čeprav je Obzorje lahko občasno zgrešen na zelo boomerski način – denimo v intimnih prizorih med Hayesom in njegovo 30 let mlajšo partnerko – in čeprav se v treh urah navidez ne zgodi veliko drame, pa je neprestano zanimiv zaradi svoje epske širine in obilice vživetih likov, ki na takšen ali drugačen način skušajo preživeti in se iz dneva v dan trudijo tvoriti delujoče skupnosti. Morda bi ga res težko ocenili kot radikalni vestern, vseeno pa se z obsežnim pogledom na udeležence na Zahodu in s soočenjem z okrutnostjo priseljencev nad staroselci izogne temu, da bi deloval kot neopredeljena fantazija. Costner posrečeno premeša različne perspektive, tudi v smislu staromodne glasbene spremljave in moderne energične montaže, poleg tega pa je dobrodošel njegov atipičen ritem pripovedovanja, ki gledalca pogosto spusti v dogajanje brez konteksta ter pusti, da like sčasoma spoznamo preko njihovih dejanj. Film je v svoji pripovedi dokaj fragmentiran, s čimer daje občutek, da spremljamo pomembne trenutke zgodovine skozi na prvi pogled nepomembne like. Toda ti so v svojih vsakdanjih življenjih izrisani s tolikšno mero podrobnosti in srčnosti, da lahko njihova preprosta dejanja razrastejo v ključne žanrske simbole tako sočutja kot tudi nasilja. Na ta način se tudi Obzorje v svoji obširnosti razcveti v nekaj resnično odmevnega – postane mozaik Zahoda, ki se kar naprej trudi obstati in se razvitii, pri čemer se ves čas sooča s svojo lastno neizprosno naravo.
Uredil: Alen Golež
Lektorirala: Saška Maček
