Tiha strast (A Quiet Passion)

Tiha strast bi lahko bil odličen film: življenjska zgodba pesnice Emily Dickinson je predmet velikega števila študij in razprav, njena poezija pa zelo priljubljena širom sveta. Posledično je občinstvo, ki bi takšen film gledalo, po navadi polno pričakovanj in upov za njen uspeh. A že takoj na začetku lahko z določeno mero gotovosti zapišemo, da tega uspeha tukaj žal ni.

Film sledi življenjski zgodbi Emily Dickison od njene mladosti, ko je zapustila izredno strogo in psihično naporno katoliško šolo (Emma Bell), do njene prezgodnje smrti leta 1886 (Cynthia Nixon). Tekom pripovedi se zgodi nešteto peripetij. Poleg ljubezenskih zgodb, ki so v filmu malce okrnjene in precej poenostavljene, smo priča njenemu boju za ženske pravice. Te poskuša postaviti v ospredje ne le s svojo željo po izobrazbi, temveč tudi z izredno inteligentnimi dovtipi in pogovori, ki jih ima s svojimi ožjimi družinskimi člani in tesnimi prijatelji.

Terence Davies, režiser in avtor scenarija, ima za seboj kar nekaj filmov, nekateri med njimi so bili tudi nagrajeni. Princip njegovega dela bi lahko opisali kot ustaljen: po literarni predlogi napiše scenarij, ga prilagodi filmskemu platnu in svojo vizijo prenese na režijski stolček. Od osmih celovečernih filmov, ki jih je posnel v obdobju dveh desetletji, to velja za štiri filme (sedaj pet) – preostanek so dokumentaristični filmi, z izjemo enega, posnetega po izvirni predlogi.

Vse te izkušnje in ustaljene tirnice filmskega ustvarjanja niso pripomogle k temu, da bi se Tiha strast povzdignila nad povprečnim ali celo slabim filmskim standardom. Že takoj smo soočeni s prvo težavo: prenakopičenost in natlačenost.

Avtor je namreč poskusil v dvourni film stlačiti preveč tematik: poleg pregleda življenja pesnice so navržene še tematike feminizma in ženske (delne) osvoboditve v ZDA v 18. stoletju. Na kratko omeni še suženjstvo in ameriško državljansko vojno. Vse skupaj povzroči precej zmede, saj so tematike in dogodki preveč nametani ter slabo povezani med seboj. Nepovezanost scenarija in režije vodi tudi v samo montažo, kjer se nizanje dogajanja spremeni v kaotični kolaž, ki med seboj nima nobene resnične pripovedne povezave. Film (ne)namerno preskakuje iz ene stvari na drugo, velikokrat začetih pripovednih lokov nikoli resnično ne zaključi. K nepovezanosti dodajajo še neopredeljeni ali celo nepomembni konflikti med liki, ki ne peljejo nikamor, kar posledično izpade puhlo, brezpredmetno in moteče.

Pojavijo se tudi izredno klišejski prizori. Med njimi najbolj v oči padeta dva poskusa. Prvi je ta, ko se s pomočjo nevidne sile odprejo vrata pesničine sobe, kjer junakinja sedi na postelji. Kamera se po nekaj trenutkih obrne na stopnišče, kjer se pojavi senca (duh?) moškega, ki počasi (zelo počasi) stopa po stopnišču navzgor. Kamera se nato spet obrne proti sobi in junakinji, ki še kar stoično gleda predse. Vrata se po nekaj res dolgih trenutkih ponovno zaprejo in prizora je konec. Ali Dickinsonova halucinira, doživlja mokre sanje, ali kaj tretjega? O tem dogodku se v filmu nikoli več ne govori, niti nima nobenega vpliva na potek zgodbe. Tam je bolj zato, da je.

Drugi poskus je čisto tehničen. Nekajkrat v filmu se zgodi, da je prizor predstavljen krožno: kamera se na sredini vrti okrog svoje osi in prikaže dogajanje v prostoru. Vse skupaj spominja na kakšen zgodnji študentski film, kjer se celotna filmska ekipa še uči, kako poprijeti kamero, kako zaobjeti panoramsko sliko ali kako ustvariti tekoč, neprekinjen kader. Namesto, da bi kamera tekoče tekla, se neenakomerno vleče, nato pospeši, pa spet vleče. To sta le dva primera od mnogih neuspešnih poskusov, da bi iz filma naredili nekaj posebnega.

Prav tako nepojasnjeni so tisti deli filma, kjer se dobesedno nič ne dogaja. Praznina, tišina, statičnost so včasih izredno pomembni filmski pripovedni elementi in lahko prenašajo zelo tenkočutna in pomembna sporočila. Tukaj je drugače. Kar naprej sem se spraševala, zakaj so kadrske sekvence tako dolge, kaj poskuša režiser z njimi poudariti in na splošno, kakšen je smisel marsikatere njegove odločitve. Odgovor ostane velikokrat neznanka, včasih si lahko celo mirno odgovorimo, da k filmu ne pripomorejo ničesar.

Prav tako površinsko so opisane grozote državljanske vojne, katerih se Davies loti čisto poenostavljeno (in predvsem leno) s pobarvanimi zgodovinskimi slikami v stilu dokumentarcev na programu History Channel, prikazujoč izmaličena telesa padlih v državljanski vojni, nad katerimi se za vsako prikaže ime bitke in številka padlih v njej.

Naslednja velika težava so praktično vsi konflikti med liki. Ko se pojavi konflikt, se liki nekaj časa prepirajo, nato pa … nič. Nobene rešitve, nikjer nobenega znaka, da bi konflikt kakorkoli pomembno vplival na nadaljnji razvoj zgodbe. Velikokrat so tam samo zato, da so. Najbolj očitna težava so odnosi med očetom in njegovimi tremi otroci (sinom in dvema hčerama), kjer ga imajo očitno vsi v čislih in ga visoko spoštujejo, vse dokler ne nastopi državljanska vojna, ki se je sin želi udeležiti, oče pa mu to prepove. Nekaj časa se o tem prerekata pred vso družino, nastopi trenutek popolne napetosti, nakar sin skloni glavo in reče: »Storil bom, kot želiš. Ne grem v vojno.« Tukaj se celotna stvar zelo antiklimaktično zaključi. Spor med sinom in očetom ni več omenjen, očitno postane nepomemben za njun odnos, prav tako pa ostali liki, ki so bili dogodku in sporu priča, ne reagirajo nanj. Kar se zgodi je, da vsi odkorakajo iz sobe, pustijo očeta samega in zadeve se praktično ne omenja več, niti ne vpliva na njihovo ljubezen, sovraštvo ali kakršnokoli drugo čustvo, ki ga gojijo do očeta.

Edina svetla točka je vrhunsko izpeljana igra, ki poganja razmajano vsebino. Poleg Jennifer Ehle, ki igra mlajšo sestro Vinnie, je tukaj glavni adut Cynthia Nixon, ki zelo dobro uspe prenesti zapleteno in dodelano interpretacijo pesnice. Malce umetne stavke uspe predati na humoren, inteligenten in odločen način – čuti se njena strast do svobode in strah pred smrtjo.

Emily je predstavljena kot izredno zapleteno in zaprto bitje, ki samo v sebi bije boj za obstoj, medtem ko preostale oddaljuje (in približuje) s svojimi opazkami, intelektualnimi dovtipi in pikrimi komentarji, zamaskiranimi v komplimente. Tukaj se še vedno vse skupaj izkaže za malce umetno, saj so dialogi precej gledališki in okosteneli. Kljub temu je potrebno vzeti v zakup, da je film le postavljen v konvencionalno in konservativno Ameriko 19. stoletja, kar poudari tudi dobro izbrana kostumografija, in da so verjetno takrat res govorili, kot da je jezik steznik, ki zateguje misel.

Prav tako zanimiv je obraz Dickinsonove, ki ni prav nič idealističen. Velikokrat se pokažejo tudi negativne strani njenega značaja: samozagledanost, egocentričnost, dramatizacija vsakdanjih dogodkov ali pogovorov. Vse to jo dela človeško in jo spusti iz njenega božjega piedestala, kamor jo postavlja literatura, na precej človeški nivo čustvovanja in pomanjkljivosti.

Prav tako zanimivi in zabavni so kadri, kjer se Dickinsonovi otroci prelevijo v svoje odrasle verzije. Gre namreč za trik prekrivanja, kjer igralčeve obraze potezo za potezo spremenijo v njihovo starejšo (drugo) različico. Prizor se ponovi na koncu filma, ko se pojavi metamorfoza med obema igralkama, ki igrata Dickinsonovo in pesničino pravo fotografijo, eno redkih, ki nam je ostala iz tistega časa.

Pozitivno preseneti še prikaz smrti in umiranja v filmu. Očetova je bolj oddaljena, smrti matere in same pesnice pa sta še kako direktni in prvoosebni. Bližnji kadri ter počasno in mukotrpno umiranje na smrtni postelji uspejo prinesti občutke neizbežnosti. Smrt ni več oddaljen koncept, ki se zgodi samo na določenih bolnišničnih oddelkih, s pomočjo specialistov, ki muke omilijo. Tukaj je smrt direktna, polna trpljenja, dolgotrajna in čustveno ter fizično utrujajoča za vse.

Napovednik za film:

[embedyt] http://www.youtube.com/watch?v=T3SyPbUTEeU[/embedyt]