The Power of the Dog

Režija: Jane Campion
Igralska zasedba: Benedict Cumberbatch, Kirsten Dunst, Jesse Plemons, Kodi Smith-Mcphee
Datum izida: 2. september 2021 (Beneški filmski festival); od 1. decembra 2021 na Netflixu
Ocena: 9.5

»Gospodična Nancy«^[1]Phil Burbank žaljivo pokliče mladega Petra, pastorka svojega brata. Phil Burbank predstavlja stereotipnega »kavboja« tistega časa. Močnega in okrutnega, saj vendar le takšni lahko preživijo na Divjem zahodu. Nikakor pa ne nežni, mehko govoreči knjižni molji, kot je Peter. Spopad dveh psov bi bil morda ustreznejši naslov tega filma.

The Power of the Dog je nova mojstrovina Jane Campion, ki preizprašuje ravno to. Moškost, toksično in feminilno (na Divjem zahodu in morda še vedno danes). Film, sicer posnet po istoimenski knjižni predlogi Thomasa Savagea iz leta 1967, je neizmerno moderen vestern, s temami, ki nikakor niso zastarele, ampak rezonirajo tudi v današnjem času.

Phil Burbank (Benedict Cumberbatch) je skupaj z bratom Georgeom (Jesse Plemons) lastnik bogatega ranča v Montani (film je sicer posnet na Novi Zelandiji) le nekaj let pred ameriškim borznim zlomom. Na začetku filma brata Burbank še vedno skupaj spita v svoji otroški postelji in gledalcu se zazdi, da se bo vsaka sprememba njunih okoliščin zagotovo zdela usodna. Phil je tako naravnost ogorčen, ko se George nenadoma poroči z ovdovelo Rose (Kirsten Dunst). Še posebej ga iritira prisotnost Roseinega občutljivega sina Petra (Kodi Smit-McPhee). Phil namreč živi po mačističnih načelih, ki se jih je v mlajših letih naučil od svojega sedaj že pokojnega mentorja Bronca Henrya. Philova sovražnost in okrutnost do mame in sina se samo še stopnjujeta, ko vsi začnejo živeti pod isto streho. Stvari pa se začnejo obračati, ko Phil in mladi Peter skleneta nenavadno prijateljstvo, kar močno vznemirja Rose, ki zaradi tega vse globlje tone v alkoholizem.

Phila Burbanka nam režiserka spretno predstavi z »neo« John Fordovsko prostorsko globino (saj gre vendar za vestern, ki se dogaja v Montani), s kadrom skozi okvir vrat. Gledalec ga takoj prepozna kot glavnega na ranču (in v filmu). Iz privilegiranega okolja izhajajoči Benedict Cumberbatch je odličen kot okrutni in zanikrni montanski kavboj (v filmu sicer izvemo, da je tudi Phil Burbank obiskoval elitni Yale, nato pa spoznal, da je resnično življenje samo tisto na podeželju in v stiku z naravo). Cumberbatch resnično postane Phil Burbank – od John Waynovske hoje do tega, da mu popolnoma verjamemo, da s svojo avtoriteto pri ljudeh zbuja le strah.

V čem bi torej lahko bila ta simbolika psa? Če gledamo to skupnost na ranču kot nek trop, je razdelitev vlog na začetku povsem jasna. Phil Burbank je alfa samec, Petru pa je dodeljena vloga prestrašenega in nebogljenega mladiča, ki se mora podrediti alfi. V tem spopadu, ki je v resnici spopad dveh vrst moškosti, pa pride na koncu filma do zanimivega in presenetljivega preobrata. Phil za masko alfa samca (psa) skriva lastno potlačeno homoseksualnost in željo po človeški bližini. Značilno mračna vesternska barvna paleta postane prikladna metafora za zavrta čustva glavnega protagonista.

Zanimivo se zdi, da si je Jane Campion za svoj prvi film po več kot desetih letih izbrala ravno delo Thomasa Savagea, kjer so v prvem planu moški in kjer je edina ženska figura krhka in nebogljena. Sama je namreč opevana kot predstavnica »ženske« kinematografije s filmi, kot so Klavir (1993), Angel za mojo mizo (1990) in Portret dame (1996). Za Campionine junakinje je značilno, da se ne prilagajajo tradicionalni vlogi ženske, kar vodi v neposreden konflikt z moškimi v njihovem življenju. Glavni konflikt v njenih filmih je torej ravno nasilje, ki doleti tiste ženske, ki se ne podredijo patriarhalnim vrednotam okolja, iz katerega izhajajo. Rose je torej na nek način nazadnjaški lik, saj se tem vzorcem ne upre in se raje tiho umakne v alkoholizem.

Film se že odpre z režiserkinimi značilnimi slikovitimi pejsaži narave, predvsem gora (aluzija na Brokeback Mountain?), kot jih poznamo že iz njenega Klavirja. Dopolnjuje jih odlična kinematografija Ari Wegner, ki se opira predvsem na mojstrsko globinsko ostrino in detajlne orise gora (se v njih res izriše pes, kot se zdi glavnemu protagonistu?). Režiserka in snemalka uspeta mogočni naravi navkljub ustvariti občutek izolacije in klavstrofobičnosti, v katerega so ujeti protagonisti.

Z glasbo Johnnyja Greenwooda je ustvarjeno temačno in napeto vzdušje (spomnimo se njegove zlovešče glasbene podlage za film Tekla bo kri (2007). Glasba pripomore, da se v gledalcu naseli občutek tesnobe in strahu. Gledalca je namreč skozi celoten film strah za Petra. Strah nas je, kaj mu bo mačistični Phil naredil na njunih skupnih druženjih. Strah nas je (tako kot Petrovo mamo Rose) njegove manipulacije z mladim in nedolžnim Petrom. Vendar Phil ni tisti, ki manipulira. Peter, ki na začetku filma deluje kot žrtev, na koncu filma izide kot zmagovalec. Phila (in gledalca) popolnoma preslepi in mu da vtis, da je njegov vstajeni ljubimec Bronco Henry. Gledalcu da vtis, da je Phil tisti, ki obvladuje njuno razmerje, in ne Peter. A temu ni tako.

Gledalec hitro pozabi Petrov mehak in nežen glas z začetka filma. Po očetovi smrti je namreč želel zagotoviti le mamino srečo. »Kakšen moški bi bil, če je ne bi rešil?« vpraša Peter. Film pa se vrti ravno okoli odgovora na to vprašanje. Zakaj nas je tako strah zanj? Ravno zaradi tedanjega (in še vedno sedanjega) dojemanja moškosti? Le kako bi lahko tiho in mehko govoreči feminilni moški premagal in obvladal Phila, ki izkazuje vse elemente tradicionalne in robate moškosti? Phil je trden in nepopustljiv. Prizadeva si pridobiti nadmoč nad ostalimi prebivalci ranča. Kot »pravi« moški je fizično močan, brezčuten in agresiven. Zavrača vse, kar lahko pojmujemo kot stereotipno feminilno, na primer izkazovanje čustev ali sprejemanje pomoči. Prav zato je toliko bolj zanimiv zaplet, ki razkriva, da je Peter tisti, ki v rokah drži vajeti njunega razmerja.

Film se zaključi s Petrovim branjem Knjige psalmov. »Reši pred mečem mojo dušo, iz pasje šape, mojo edino«. Te besede v Bibliji izgovori kralj David. Meč predstavlja simbol smrti, pred katero naj bog reši Davidovo dušo. Vendar v filmu Peter ne potrebuje boga kot svojega rešitelja. On sam predstavlja meč (in moč), ki premaga »psa«.

^[1]žaljiv in posmehljiv izraz za feminilne moške, ki se je uporabljal od 19. stoletja dalje.