The House

Režija: Emma De Swaef & Marc James Roels; Niki Lindroth von Bahr; Paloma Baeza
Igralska zasedba: Jarvis Cocker, Helena Bonham Carter, Mia Goth, Matthew Goode
Datum izida: 14. januar 2021 (Netflix)
Ocena: 8

Stop animirana antologija The House – oglaševana kot ekscentrična črna komedija v treh vizionarskih zgodbah – je nedvomno nadvse ambiciozen projekt. Na čelu z londonskim animacijskim studiem Nexus pod sabo združuje najbolj odmevne glasove iz sveta odrasle stop animacije in predstavlja enega prvih visokoproračunskih poskusov tovrstne produkcije, da bi dosegla tudi širše občinstvo. The House je torej celovečerec, antologijski film, sestavljen iz treh krajših filmov, z enim samim veznim členom – naslovno hišo, v kateri se vse odvija.

Prvi od teh kratkih filmov je klasična gotska grozljivka, postavljena v 19. stoletje. V njej spremljamo družino, katere oče zaradi neznosnega sramu nad svojim skromnim domovanjem, ki ga vzbudi obisk bogatih sorodnikov, podpiše pogodbo s skrivnostnim arhitektom, da mu ta v zameno za staro zgradi novo, veliko razkošnejšo Hišo. Predobro, da bi bilo tako preprosto. In res, že takoj, ko prestopijo njen prag, hčerka Mabel začne opažati, da v hiši ni vse tako, kot bi moralo biti, medtem ko se oče slepo zaljubi v kamin, mama pa v šivalni stroj.

Scenarij sicer sam po sebi ne ponuja ničesar novega, razpolaga z bolj kot ne stalno zbirko horror tropov, vendar nas spričo osupljive scenografije in animacije to sploh ne zmoti. V rokah režiserskega dua Emme De Swaef in Marca Jamesa Roelsa zgodba namreč na naših zaslonih zaživi v povsem novih podobah. Njuna značilna uporaba volne in blaga v oblikovanju skoraj vsega – od dreves, hrane in oblek do človeških obrazov – poskrbi za to, da niti za trenutek ne pozabimo, da imamo v vsakem prizoru pred očmi ročno izdelano umetnino. Poleg tega režiserja s kombinacijo stop animacije in prepričljivo nebogljenih lutk dosežeta potujitev čustvenih izrazov groze, žalosti in obsedenosti, ki bi v bolj naturalistični animaciji ali igranem filmu gotovo izpadli neprepričljivo klišejski.

V drugi zgodbi režiserka Niki Lindroth von Bahr nemudoma naredi prelom s prvo, tako narativno kot tonalno, ko nas postavi v življenje podgane z britanskim naglasom, ki mora sama dokončati prenovo Hiše in jo – sredi 20-odstotne recesije! – prodati. Taka premisa bi lahko kaj hitro izpadla kot zgolj duhovita ali zgolj depresivna, a je animacija izpeljana dovolj suvereno, da nam protagonist obenem daje vtis živalske ljubkosti, hkrati pa tiste izključno človeške zmožnosti, da hodi po robu živčnega zloma in še vedno funkcionira, kot da je vse v najlepšem redu. Vzdušje v zgodbi postaja vse bolj kafkovsko, ko prehajamo med grotesknimi podobami in nesrečno komičnimi dogodki, dokler ne doseže vrhunca v kopici zastrašujočih nepovabljenih gostov in pretresljivem prizoru, ki z nami ostane še dolgo po ogledu filma.

A na žalost je to tudi zadnje namerno povzročeno nelagodje v antologiji. V tretji zgodbi nam je nelagodno predvsem zato, ker se sprašujemo, kaj točno je šlo v njeni produkciji narobe. Protagonistka (tokrat mačka) skuša prenoviti razpadajočo Hišo in od podnajemnikov pobrati najemnino, vendar ji to nikakor ne uspeva. Podnajemniki, ki so hkrati njeni edini prijatelji, jo zapustijo, tapete pa se vedno znova odlepijo s stene. O napetosti, grozi in humorju prejšnjih dveh zgodb tukaj ni več sledu. Namesto tega dobimo mačjo dramo z nedomiselnim dialogom, nadležno šablonskimi liki in medlo optimističnim zaključkom, ki je tonalno čista antiteza prvih dveh zgodb. Tudi lutke in scenografija ne pustijo večjega vtisa, nasploh pa stop animacija v rokah režiserke Palome Baeza izpade kot zgolj dobro obvladana obrtniška tehnika, ki pozablja na svoje zmožnosti in k že tako skopi vsebini ničesar ne doda.

The House postane žrtev lastne zlepljene forme. Poskuša biti več kot le vsota svojih delov, a zaradi pomanjkanja vizije in skladnosti konča kot veliko manj kot to, saj posameznega dela, pa naj bo še tako dober ali slab, preprosto ne moremo ovrednotiti izven konteksta preostalih dveh. Toda kljub teži, ki jo tretja zgodba obesi prvima dvema, The House ostaja film, ki si ga je več kot vredno ogledati. Je namreč odličen prikaz potenciala stop animacije in vstopna točka v popolnoma nov svet grozljivosti, četudi v ciljni ravnini pošteno pade. Konec koncev pa lahko Netflix ob prvem znaku mačjih ušes še vedno izklopimo in se tako za vselej izognemo mačji drami.