Terrifier 2: Masaker klovna Arta
Režija: Damien Leone Scenarij: Damien Leone Fotografija: George Steuber Igralska zasedba: David Howard Thornton, Lauren LaVera, Elliott Fullam, Amelie McLain. Datum izida: 10. 11. 2022 (Slovenija), 6. 10. 2022 (ZDA) Ocena: 7
Klovn Art (David Howard Thornton) se vrača v slogu. Iz YouTube zavihkov, kjer smo ga v obliki kratkega filma srečali že leta 2011, se po dobrih desetih letih končno umešča na platna domačih kinematografov, v vsem svojem eksplicitnem nasilju in obskurni motiviki. Toda ali si to tudi zasluži?
Zgodbeno nas film popelje v leto po pokolu devetih ljudi, ki smo mu bili priča v prvem filmu Terrifier (2016). Predstavi nam najstnico Sienno (Lauren LaVera) in njenega mlajšega brata Jonathana (Elliott Fullam), ki ju po smrti očeta mučijo nočne more in morbidni nagibi. Najdba srhljivih skic klovna Arta, ki jih je narisal njun pokojni oče, pa sorojenca vodi naravnost do morilskega klovna mimika.
Med najprepričljivejše trenutke filma šteje sam začetek. Uvodnih deset minut, še preden se pred gledalcem pokaže naslovna instanca, je resnično grozljivih. Režiser Damien Leone si tokrat dovoli korak naprej s predstavitvijo novega lika, ki pomaga že vsem dobro znanemu klovnu, tokrat v obliki male blede deklice (Amelie McLain), z enakimi morbidnimi nagoni. Lik naredi dodaten vtis z nejasnostjo lastnega obstoja; jasno nam je namreč le to, da deklico lahko vidi zgolj klovn sam in še nekaj izbranih posameznikov. Slednje nam odpre vpogled v srhljivo sfero misterioznih zlih sil, ki obdajajo klovna, ter nas popelje v izprijeni um neusmiljenega antagonista, kjer domujeta zgolj neomajna krutost in izgubljanje stika z realnostjo.
Kljub uvodnim pozitivnim točkam pa film pestijo številne težave. Pogosto se izgublja v naivnem dialogu in predvidljivi zgodbi, ki sledi značilnim žanrskim klišejem, kot je denimo vnovično ponavljanje že predobro poznanega kalupa finalnega dekleta (»final girl«), ki nadvse razočara. Osrednji lik Sienne na začetku deluje dokaj zanimiv, a se kljub dobri predstavi igralke Lauren LaVera kmalu prelevi v tipično podobo najstniškega dekleta, ki se za razliko od svojih prijateljev ne spušča v aktivnosti, kot so spolni odnosi pred poroko in pitje alkohola. Zdi se, da je iz nekega razloga le ona zmožna najti moč, da se upre Artu, medtem ko so njene prijateljice zaradi svoje mladostne (ne)obremenjenosti obsojene na smrt. V tem smislu režiser naredi očiten korak nazaj, saj je ravno ta stereotip finalnega dekleta v prvem filmu sage Terrifier spreobrnil.
Toda režiser naredi v primerjavi s predhodnikom tudi več odločnih korakov naprej. Terrifier 2 izvrstno izpelje motiviko kontrasta iz prvega dela. Režiser očitno dobro razume, da je v vlogo antagonista postavil klovna, torej lik, ki je tradicionalno srhljiv prav zaradi nasprotji, ki jih izžareva: klovn je v svoji osnovi človek, oblečen v kostum, v katerem izgleda veselejši, smešnejši in prijaznejši – ne glede na to, kaj skriva pod masko. Klovn Art je tako namesto v srhljivo in temačno skladišče tokrat postavljen v zabaviščni park in na otroško igrišče, kar ima na gledalca veliko močnejši učinek. Poleg tega naš antagonist Art ni mrtvo hladen morilec, kot je na primer Michael Myers v Noči čarovnic. Gre za lik, ki vedno ostaja v svoji vlogi klovna mimika, kar njegova kruta dejanja poudarja v vsej moči antiteze.
Terrifier 2 zaradi svojega srhljivega antagonista in spretno postavljene motivike na trenutke deluje resnično izjemno. Po drugi strani pa je – še posebej, ko poseže po ustaljenih konvencijah grozljivke – boleče povprečen. Režiser želi ostati zvest svoji viziji grozljivega, a je očitno, da z uporabo arhetipov, kot je prej omenjena »final girl«, želi ugoditi širši javnosti. Ob tem se mi zdi takšno ugajanje skorajda nemogoče, saj je nasilje v filmu stopnjevano do mere, kjer bi sama film priporočila zgolj gledalcem, ki so že dobro seznanjeni s slasher grozljivkami.
Brez kakršnegakoli razkrivanja poglobljene vsebine Masakra klovna Arta vam lahko zagotovim, da je kljub rahlo razvlečenemu srednjem delu filma zaključek še srhljivejši od začetka. Tu vir grozljivega ni več zgolj stopnjevana nazornost nasilja, kot bi ga lahko videli v Žagi. Sam konec je spretno opremljen z morbidnimi fiksacijami in obskurnimi motivi, ki na svojem vrhuncu že skorajda spominjajo na intenzivnost, s kakršno nam je leta 1974 postregel originalni Teksaški pokol z motorko. Terrifier 2 zgodbo pusti primerno odprto za morebitna nadaljevanja, kar bi moralo oboževalce žanra navdušiti. Zdi se namreč, da je pred nami nova saga s potencialom, da doseže status kultnega.
Uredil: Alen Golež
Lektorirala: Ivana Rosa
