27. 2. 2015 / Film/TV

Teorija vsega (The Theory of Everything)

Teorija vsega je navdihujoč prikaz življenja enega največjih umov našega časa, svetovno priznanega astrofizika Stephena Hawkinga, ki se že pet desetletij bojuje zoper bolezen gibalnih nevronov (ALS) in kljubuje smrti. Njegova življenjska zgodba, polna uspehov, upanja in presenečenj, kar kliče po ekranizaciji. A film kljub izjemno bogatemu materialu, s katerim razpolaga, ne preseže konvencionalnih nastavkov biografske in ljubezenske drame.

 

Pripoved je osredotočena na njegovo ljubezensko življenje s prvo ženo Jane Hawking, po spominih katere (Travelling to Infinity: My Life With Stephen) je Anthony McCarten napisal scenarij. Zgodba se prične leta 1963 v Cambridgu, ko se Stephen (Eddie Redmayne), takrat še doktorski študent fizike, na zabavi zagleda v mlado študentko književnosti (Felicity Jones). Začetki njune ljubezni so na trenutke idealizirani in romantizirani do skrajnosti; flirtajoči pogledi, prijetni humorni pogovori in seveda počasen ples v dvoje pod zvezdnatim nebom s prelepo jazzovsko glasbo v ozadju. Vse skupaj je še dodatno podčrtano s cambriško idilo, posneto izmenično v toplih barvah in modrih odtenkih, ter nasičeno s ponavljajočo se rabo zamegljenega fokusa, ki je direktorju fotografije Benoîtu Delhommu očitno zelo ljub.

 

Pretirano stereotipno je včasih podana tudi genialnost mladega Stephena, ki nerešljive naloge v zadnjem trenutku odda rešene na zmečkanem voznem redu in ki svojo prvo veliko idejo dobi kar v kozarcu kave (in kasneje v kaminskem ognju). Njegovi znanstveni dosežki so pri tem zreducirani na nekaj pretirano poenostavljenih scen, odkritje bolezni, po padcu sredi univerzitetnega dvorišča, pa na dramatično razodetje. Posledice zahrbtne bolezni so v filmu sicer vidne že pred postavitvijo diagnoze. Prikazane so skozi majhne detajle Hawkingove pojave (način pisanja, držanje pisal, spotikanje, nerodnost itn.), ki je tako osupljivo prepričljiva, da mlademu britanskemu igralcu Eddieju Redmaynu vsekakor ne gre oporekati oskarja za moško glavno vlogo. Slednji namreč ni izjemen le v upodobitvi telesne hibe in postopne fizične degradacije lika (konec koncev je to nekaj, kar se da z veliko vaje in volje naučiti), ampak mu uspe celo najbolj bistveno – svojemu liku, na koncu že prikovanemu na invalidski voziček in oropanemu glasu, vdahne značaj in ustvari celovito osebnost. Njegove navihane oči in iskriv pogled izdajajo še vedno prisotno zavest velikega človeka, ki se zaveda svojega intelekta in se je še zmeraj sposoben s humorjem in optimizmom obračati k življenju.

 

Svoji nalogi ni nič manj kos niti Felicity Jones, ki s svojo igro opozori na izjemno močan značaj Jane Hawking, ki je dolga leta sama skrbela za svojega moža, ob tem pa še vzgojila tri otroke in doktorirala. Njeno herojstvo je mogoče zaslutiti, a je hitro očrnjeno s slutnjo njenega skoka čez plot s cerkvenim zborovodjo Jonathanom (Charlie Cox). S tem ne bi bilo nič narobe, če bi film poskušal razumeti in razložiti kompleksnost življenja zakoncev Hawking. Navsezadnje govorimo o nekom, ki ga je telo popolnoma pustilo na cedilu in ki žanje svetovno slavo, ter o mladenki, ki se je pri rosnih enaindvajsetih letih odločila poročiti z nekom, ki ji prav zares ni mogel nuditi ne fizične pomoči ne čutne ljubezni. Toda film se vsega le površno dotika, podaja nam kronološko zaporedje Stephenovega življenja, ki je s svojimi dramatičnimi zapleti vsekakor zanimivo, a ne preseže okvirov biografskega žanra. Z oskarjem nagrajeni režiser James Marsh (Človek na žici) je, kot da bi ga bilo strah, da ne bi koga užalil, preveč previden; ne preizprašuje kompleksnosti nastalih situacij, ne vrta in ne dreza v globino, vse ostaja lepo zavito v pretirano in zatorej neprepričljivo dostojanstvenost in plemenitost obeh likov.

The Theory of Everything