26. 1. 2022 / Film/TV / Recenzija

Telesce (Piccolo corpo)

Režija: Laura Samani
Igralska zasedba: Celeste Cescutti, Ondina Quadri, Ivo Ban, Marco Geromin, Giacomina Dereani, Anna Pia Bernardis, Angelo Mattiussi, Luca Sera, Teresa Cappellari, Marzia Corinna Mainardis, Marisa Rupil
Datum izida : 19. 1. 2022 (Slovenija)
Ocena: 7

Prvenec Laure Samani je že požel precejšen uspeh na filmskih festivalih po Evropi in drugod (prejel je posebno nagrado žirije v Kairu, častno omembo v Londonu, na festivalu Liffe je prejel nagrado FIPRESCI itd.). Premierno predvajanje v kinu je doživel 19. januarja 2022 v ljubljanskem Kinodvoru, kar je zanimivo, saj je bila ekipa filma po večini italijanska, je pa pri koprodukciji sodeloval slovenski Vertigo s producentom Danijelom Hočevarjem na čelu (v zavodu Vertigo se lahko pohvalijo tudi npr. s filmom Gremo mi po svoje ter številnimi mednarodnimi koprodukcijami) in francosko produkcijsko hišo Tomsa Films. Tudi ekipa snemalcev je bila slovenska, vodil jo je Mitja Ličan.

Mogočna pokrajina, skrivnosti ljudske kulture, subtilni pogledi in leski v očeh protagonistk film resnično približajo pravljici bratov Grimm, kar je bila tudi uspešno uresničena režiserkina vizija. V prvi kader nas nežno vpelje posnetek bele tančice, ki prekriva obraz noseče ženske. Ženska nosi modro obleko in stopa v spremstvu ostarelih ženic in mladih deklet proti morju. Obrazi izžarevajo pričakovanje in sramežljivo veselje, ena od ženic pa nosečnici za srečo s topim nožem prereže dlan, da lahko kri in dobro željo spusti v morje. Ta prizor, poln ljudskega ritualizma in predvsem upanja, prekine temačna scena rojevanja – po hudih mukah se rodi punčka. »Siva je,« izjavi babica in malo trupelce je naslednji dan že pokopano.

Agata je rodila mrtvo hčer in vidimo lahko, kako hudo ji je ob tem. Ena od modrih babic jo tolaži, češ da bo telo pozabilo, srce pa tudi. A ne pozabi. Osebna travma, ki nastane ob izgubi otroka, ki ga je mati nosila v trebuhu in bila z njim tesno povezana, se začne prepoznavati kot psihološki konstrukt šele v 20. stoletju, ko se Freudova psihoanaliza širi med intelektualci. Kot pravi Samani, je eden od razlogov, da se je odločila umestiti zgodbo v leto 1901, tudi ta, da je okoli tega leta Freud prihajal do odločilnih prebojev na področju razumevanja potlačitve in nastanka simptomov, sanj in njihovih interpretacij. Agata je seveda živela svoje življenje daleč od tovrstnih alternativ religioznemu dojemanju, ali kot šaljivo pove režiserka: »Limbo je bil ukinjen šele leta 2007,« in pojasni, da je tega leta papež zanikal obstoj tega liminalnega kraja med nebom in zemljo, v katerem so med drugim tudi duše otrok, ki jih ni bilo moč krstiti, tam pa izgubljeni tavajo za vedno. Agata v Telescu sliši za skrivnostno svetišče v gorah, kjer naj bi tamkajšnji duhovnik otroke zmogel priklicati v življenje za en dih, ravno toliko, kot je potrebno, da jih lahko krsti in odreši limba. Na hrbet si oprta majhno leseno krsto in mislim, da ni potrebno dodatno pojasnjevati, kako morbiden je ta motiv. Zelo robustno podprt s kompleksno metaforiko in religiozno mitologijo, a po drugi strani neizbežno intimen. Olupljen vsega filozofiranja je film v svoji srži zgolj zgodba žalostne matere, ki je izgubila otroka in se s to izgubo ne more soočiti. Ta osrednji moment filma deluje v njegovi interpretaciji žalostno pozabljen, kar pa najbrž odseva dejanskost tistega časa. Izjema je le kamera; posnetki, snemani s kamero iz roke, že v teoriji poudarjajo psihološki, oseben ton pripovedi.

Dogajanje je postavljeno na otok ob obali Jadranskega morja na območju Furlanije – Julijske krajine, od koder se protagonistka Agata skozi film vzpenja severno – proti Alpam, medtem pa po besedah režiserke Samani v sebi pada. Jezero, jama v gori, morje … vse to so folklorne metafore, ki na nek način estetizirajo tragične dogodke. Samani, po rodu iz Trsta, je veliko pozornosti namenila ravno kulturni identiteti različnih skupin prebivalstva, vključevala lokalne manjšinske jezike, pesmi in pravzaprav skoraj celotno igralsko zasedbo našla kar in situ. To pomeni, da ribiče igrajo lokalni ribiči, babice gospe iz vasi in delavce okoliški gospodje. Tudi za protagonistko (Celeste Cescutti) je film debut.

Režiserkin politični angažma je jasen ob izpostavljanju vsega marginalnega, zapostavljenega – predvsem sta jo gnali dve aktualni problematiki: zatirana lokalna kultura in identiteta spolov. Medtem ko je prva tema jasna in vseprisotna, se je druga v film vpletla šele kasneje z drugo protagonistko. V osnovni ideji naj bi Agata namreč pot v gore iskala sama, a ker je to delovalo dolgočasno, se ji je v filmu pridružil pobalinski Ris. Ris izgleda kot fant, a po pogovoru z njenim očetom nekje na sredini filma postane jasno, da gre za dekle. Kdo točno je Ris in kaj je njena vloga v filmu, ni jasno. Na trenutke se celo zdi, da gre za isto osebo, saj je nenazadnje Ris tudi tista, ki pomaga dokončati zadano: najti svetišče in krstiti punčko. Zdi se, da je zanimanje za tematiko fluidnosti spolne identitete, ki je bila v času, ko enakost spolov ni bila samoumevna, pogosta, ter pravljičen videz modrooke Ondine Quadri razlog za vzpostavitev karakterja. S pridobitvijo tega pravljičnega dvojca se film vsekakor še bolj približa pravljici, kar zopet ustreza režiserkinemu namenu.

Vodilo pri nekaterih filmskih odločitvah je po režiserkinih besedah »egoistično vzeti, kar v tistem trenutku potrebuješ,« v primeru gledanja filma je to sporočilo ali sentiment, ki ga potrebuje tudi posameznik, v primeru snemanja pa poteze, ki jih režiserka ubira, da predstavi svojo idejo. Hkrati je ideja seveda zelo kolektivna in kot sama reče, bi bilo morda lažje stopiti v bar in razpravljati o svojih nazorih,  ona pa se je odločila posneti film. Zdi se, da so družbene krivice torej glavno vodilo za nastanek te pravljice, kar je za pravljice nasploh značilno. Kljub temu, da je od likov in zgodb vzela, kar je potrebovala, se je hkrati poklonila izročilu svojih krajev.