Tár

Režija: Todd Field
Scenarij: Todd Field
Fotografija: Florian Hoffmeister
Igralska zasedba: Cate Blanchett, Noémie Merlant, Nina Hoss, Sophie Kauer
Datum izida: 1. 9. 2022 (Benetke), 2. 2. 2023 (Slovenija)
Ocena: 9

Po 16-letnem premoru se Todd Field vrača s filmom, ki kljub biografskemu izgledu predvsem študira fikcijsko dirigentko Lydio Tár na vrhuncu njene kariere. Protagonistko brezhibno upodobi Cate Blanchett, ki v morda najboljšem nastopu svoje kariere filmu izžareva neverjetno energijo in s svojo karizmo gledalca ne pušča ravnodušnega. Tár se na kritičen in nepričakovan način dotakne aktualnih tematik zlorabe moči in manipulacij v kulturni industriji, s čimer bo, če bo le sprejet introspektivno, lahko pustil trajen pečat na filmski in glasbeni industriji.

Tár gledalca že na samem začetku pripravi na drugačno filmsko izkušnjo, saj odjavno špico – tj. seznam z lučkarji, kostumografi, montažerji, mešalci zvoka, glasbeniki in drugimi, ki delujejo za kulisami in brez katerih bi bila filmska produkcija nemogoča – pokaže takoj za uvodnimi prizori. To zasenčenje zvezdniškega režiserja, igralcev in drugih, ki so ponavadi deležni večine pozornosti in hvale znotraj filmske industrije, namigne na nadaljne prevpraševanje struktur moči, teme, ki je se seveda loteva tudi film sam.

Zgodba sledi virtuozni dirigentki berlinskega orkestra Lydii Tár in njenemu na videz popolnemu življenju. Lydia Tár tekom prvega dela filma pooseblja liberalne mokre sanje vsakega gledalca v dvorani: ima bogato nagrajeno in uspešno kariero, glasbeno sopotnico in partnerko Sharon (Nina Hoss), s katero imata ljubko hčerko, ter dovolj socialnega in ekonomskega kapitala, da si lahko privošči, karkoli ji srce poželi. Njeno življenje je popolno kurirana slika privilegija; vse od njenih oblek do stanovanja je obarvano v nevtralne barve in poudarjeno s čistimi linijami in dragimi materiali – scenografija in kostumografija tu posebej prideta do izraza. Tár torej živi zgodbo o meritokraciji, o uspehu relativno mlade ženske, ki ji je uspelo premostiti vse strukturne ovire, primarno kot ženska v moško dominiranem svetu klasične glasbe, širše pa tudi kot lezbijka v patriarhalni in heteronormativni družbi.

Ker je jasno, da je Lydiin uspeh rezultat njenega trdega dela in talenta, gledalec ne mane z očesom, ko dirigentka arogantno zamahne z roko ob omembi seksizma v svetu klasične glasbe – ne, ona je drugačna od povprečne feministke, prosim, ne kličite je maestra, kar maestro bo v redu. Pravzaprav je njena krutost, ki se maskira s podobo iskrenosti, povprečnemu gledalcu všeč, v Kinodvoru se je okoli mene večina dvorane zadovoljno hahljala ob ogledu kontroverznega prizora na Juilliardu, kjer Lydia med svojim gostujočim predavanjem hitro in agresivno zatre pomisleke enega od študentov o navdušenju nad deli klasičnih umetnikov z vprašljivim moralnim kompasom. Očitno je bil odgovor na večno vprašanje o ločevanju umetnika od njegove umetnosti  preprost, v imenu genialnosti moramo osebne nerazsodnosti velikih talentov spregledati,  saj tvegamo večjo škodo, če družbo prikrajšamo za popolna dela nepopolnih ljudi. Kultura črtanjain politična korektnost sta zgolj produkt socialnih omrežij in črednega nagona mlajših generacij – to je jasno tako Lydii Tár kot tudi gledalcu, naveličanem obsesije z identitetnimi politikami 21. stoletja.

Na vrhuncu dirigentkine kariere pa se iluzija o popolni Lydii Tár nenadoma razblini, ko jo med pripravami na živo dirigiranje Mahlerja za Deutsche Grammophon začne dohitevati njena preteklost. Hkrati z Lydiino rastočo paranojo in nespečnostjo začnejo na plano prihajati zgodbe o njenem manipuliranju in izrabi moči za spolne usluge preteklih varovank, zaradi katerih v protagonistko podvomi cel svet, njena zapuščina pa je hipoma postavljena pod vprašaj. Naenkrat se Lydiina strastna politična nekorektnost in perfekcionizem pokažeta kot manipulativni in izkoriščevalski lastnosti, odgovor na vprašanje o umetniku pa se spremeni – kristalno jasno namreč postane, da Lydia goreče brani umetnike,  ki bi jih zgodovina lahko izbrisala zaradi osebnih nerazsodnosti, ker s tem lahko zanika ali zakrije svoje. To je tudi moment terorja za gledalca, ki je vse do te točke glorificiral Lydiino patriarhalno mačistično persono, ki jo je na vsak preteg vodil ego. V teh ključnih trenutkih obrata film atmosferično postane psihološki triler, za kar sta zahvalna tudi minimalistična fotografija Floriana Hoffmeisterja in stopnjujoče atonalna glasbena podlaga Hildur Guðnadóttir.

Navkljub temu pa Field Lydie Tár ne zreducira do točke klasičnega zlobneža, pač pa jo prikaže kot strastno in močno žensko, ki hkrati izkorišča naklonjenost ljudi, še posebej mladih glasbenic. Različne osebne interpretacije samih dejanj Lydie Tár, njihove obsodbe in posledice teh obsodb za Lydio se tako v končni fazi izkažejo kot nerelevantne samemu sporočilu filma. Kar ostane ob samem koncu, so vprašanja o sistemu, v katerem se do vrha prebijeta ego in nepotešljiva lakota po moči, ob strani pa je gledalec opomnjen na previdno kurirano idejo Lydie Tár, iluzijo, ki je skoraj popolnoma izzvenela in služi le še kot opomin na to, kar je nekoč bilo.

Uredil: Alen Golež
Lektorirala: Saška Maček