25. 4. 2016 / Film/TV

Taksi (Taxi)

Iranska vlada je leta 2011 režiserju Jafarju Panahiju razglasila 20-letno prepoved snemanja kakršnihkoli filmov. Režiser svoje nuje po ustvarjanju in širjenju zavedanja o socialni problematiki v Iranu ni zadržal v sebi, temveč jo je v teh štirih letih preoblikoval v tri filme: To ni film (In film nist, 2011), ki ga je na cannski festival poslal na USB ključku, skritem v torti, Zastrta zavesa (Pardé, 2013) in lanski Taksi.

 

Sprva se je filma lotil povsem dokumentarno – le namestil je kamero v taksi, se vozil naokrog in pobiral naključne ljudi –, nato pa se je zaradi njihove osebne varnosti odločil, da bo prizore na novo posnel z naturščiki. V filmu je stičišče dogajanja taksi, ki ga vozi kar Panahi sam (igra namreč sebe). Vanj vstopajo raznovrstni ljudje, v pogovoru s katerimi se dotakne širokega spektra tem, od filmskega ustvarjanja, patriarhalne zastavljenosti iranske družbe, šeriatskega prava, do tega, kako spraviti zlato ribico v specifičen vodnjak v mestu. V pogovore je vpleten humor, ki večkrat deluje kritično do obravnavanih tem.

 

Avtor s svojim pristopom snemanja – kamera nikoli ne zapusti taksija – izraža klavstrofobijo in ujetost, za kateri se zdi, da izhajata iz kazni hišnega pripora, ki mu je bila razglašena leta 2011. Film preveva besen podton, ki ga obarva v tih, a močan protest zoper (ne)ureditvi iranske družbe. Ta se izraža skozi like, tj. skromne prebivalce Irana, ki svojo frustriranost nad lastno državo izražajo le z besedami, včasih tudi v njihovih prepirih.

 

Panahi film razcepi na prizore, ki jih vodijo posamezni liki, ki vstopajo v taksi. Dialoge spretno vpelje tako, da prikaže domiselnost svojega poigravanja tako s tišino kot z govorom, ki se skupaj zlijeta v samo »dihanje« filma. Čeprav sloni na dialogih, se nikoli ne zdi preglasen, preveč nasičen z besedami in idejami, temveč jih podaja posamezno ter dovolj rezervirano, da ne zaide v površno kritično odkritost, ki bi razdajala le morebitno avtorjevo popolno frustracijo, agresijo in brezpredmetno tarnanje (če bi film snemal malce kasneje, bi lahko navdih iskal na sončni strani Alp ter si nad armaturno ploščo postavil napis: »Iranec sem, ne jamram.«).

 

82-minutna »dokudrama« se nikoli ne zdi nenaravna, marveč s svojo pristnostjo deluje kot vzorec, ki samosvoje zajame stanje v iranski družbi. Kazen na Panahija očitno deluje blagodejno, saj se zdi močnejši in boljši kot prej.

 

 

Napovednik za film:

[embedyt] http://www.youtube.com/watch?v=eM2tblIkL4g[/embedyt]

                    
(36) taksi