Sveti pajek (Holy Spider)
Režija: Ali Abbasi Scenarij: Ali Abbasi, Afshin Kamran Bahrami Fotografija: Nadim Carlsen Igralska zasedba: Mehdi Bajestani, Zar Amir Ebrahimi, Arash Ashtiani Datum izida: 22. 5. 2022 (Cannes), 21. 6. 2023 (Slovenija) Ocena: 9
Sveti pajek, kriminalni triler režiserja Alija Abbasija, bi površinsko lahko opredelili kot direkten, na trenutke brutalno nasilen, a zato nič manj mojstrski prikaz lova na iranskega verskega fanatika, ki Mašhadske ulice v božjem imenu »čisti« prostitutk. V jedru je film kritika trdno zakoreninjene mizoginije v iranski družbi, ki prek navad, kulture in politike korenini v vseh družbenih razredih, kot tak pa hkrati služi kot drzno nastavljeno ogledalo sistemu, ki propagira fundamentalistično moralo.
Film je posnet po resničnem dogajanju, ko so med letoma 2000 in 2001 morilski pohodi Saida Haneia terjali življenja šestnajstih mašhadskih prostitutk. Preiskovalna novinarka Arezoo Rahimi (Zar Amir Ebrahimi, ki je v Cannesu za svojo vlogo prejela nagrado za najboljšo igralko) iz Teherana prispe v Mašhad, da bi zadevi prišla do dna. Za dobrodošlico je na hotelski recepciji deležna zavrnitve rezervacije, bojda zaradi napake v sistemu (beri: nima moške spremljave), vendar jo po predložitvi novinarske izkaznice zaposleni vseeno nejevoljno spusti naprej. Hotelski pripetljaj napove nenaklonjeni podton, ki bo vselej spremljal protagonistkine nadaljnje interakcije s tamkajšnjo oblastjo. Rahimi v pomoč pri preiskavi mukoma prepriča Sharifija (Arash Ashtiani), nekoliko razmršenega, a dobrohotnega novinarja lokalnega časopisa. Manj sreče ima s tamkajšnjo policijo, od katere je sprva deležna ciničnega pokroviteljstva, kasneje, ob prijemu morilca, pa popolne diskreditacije svojih zaslug pred mediji. Toda navkljub družbenim oviram ohrani fokus na svoji preiskavi.
Pripoved je zasnovana s pretežno ženske perspektive, kar nam omogoča še posebej realistično izkušnjo vživetja v tesnobni vsakdan Irank. Temačni kadri neonsko osvetljenih mašhadskih ulic se učinkovito prepletajo z morbidno glasbeno podlago skladatelja Martina Juela Dirkova (zanjo je prejel dansko filmsko nagrado Robert) in tvorijo srh vzbujajoče pričakovanje zla. Sočasno s tem gre v filmu za poglobitev v psihološki profil maničnega morilca, ki je je hkrati zgleden član skupnosti. Skozi to pripoved poteče kot dekonstrukcija širše problematike odnosa do ženske v islamski družbi in navidezne brezizhodnosti iz kletke njenih norm. Abbasi se pri fotografiji precej oddalji od siceršnje bližnjevzodne kinematografije, čutiti pa je vpliv ameriških kriminalnih klasik, denimo Taksista (Taxi driver, 1976) in Zodiaka (Zodiac, 2007).
Na drugi strani spremljamo Saeeda Azimija (Mehdi Bajestani) – gradbenega delavca, ljubečega moža in skrbnega očeta. Ko pade noč, se s svojim mopedom rad zapelje na ulice Mašhada in opazuje tamkajšnje dogajanje. Kroži, dokler ne locira všečne ulične spolne delavke, ki jo nato odpelje do svojega stanovanja. Tam se prizor začne z nekaj vljudnostnega pomenkovanja in mahoma konča z davljenjem, kar morilec pomenljivo opravi s prostitutkino lastno naglavno ruto. Saeed je sicer veteran iransko-iraške vojne iz osemdesetih in razjeda ga prezir do samega sebe, saj je mnenja, da bi se moral iz vojne vrniti kot večji heroj, ali pa vsaj kot mučenik. Doumel je, da ga domovina, za katero se je boril, ne potrebuje, zato se zevajočo vrzel lastnega smisla odloči zapolniti s »čiščenjem« ulic v imenu imama Reze, davno pokojnega šiitskega imama, katerega grob hodi redno objokovat.Mehdi Bajestani se s svojo upodobitvijo fanatičnega morilca približa srhljivosti težkokategornikov, kot sta Javier Bardem v vlogi Antoa Chigurha in Anthony Hopkins kot sloviti Hannibal Lecter.
Sveti pajek ni ušel političnim kontroverzam. Ob razglasitvi Zar Amir Ebrahimi za najboljšo glavno igralko na festivalu v Cannesu je iransko ministrstvo za kulturo in islamske vrednote potezo označilo kot »žaljivo in politično motivirano«, film pa so po »odvratnosti« primerjali z Rushdijevimi Satanskimi stihi. A režiser, ironično, skuša opozoriti prav na tovrstne zametke ideološko motivirane cenzure. Tekom sodnega procesa Saeed, ki vse umore ponosno prizna, pridobi na svojo stran trume gorečih podpornikov, ki pred sodiščem skandirajo njegovo ime. Kmalu se odstre zastor političnega ozadja in jasno postane, da zanj posredno navija tudi policija, saj naj bi namesto njih opravljal »umazano« delo. Družba in Pajek sta sobivala v nekakšni simbiozi, ki bi najverjetneje cvetela v nedogled, če je ne bi prekinila Rahimi, ki pa je v očeh mnogih prebivalcev Mašhada edina de facto zločinka. Pajek navkljub veliki podpori konča na vislicah, a občutek katarze kaj hitro izpuhti, saj gledalec uvidi, da je smrtna obsodba Saeeda v očeh njegovih pristašev naredila heroja, naredila ga je – nesmrtnega. Pajek je naposled le dosegel tako želeni mučeniški čin – četudi njegove sladkobe ni uspel dodobra izkusiti. Na njegovem mestu pa že kalijo novi radikalci – z novimi navijači.
Uredil: Alen Golež
Lektorirala: Saška Maček
