Stranger Things (1. sezona)
Predstavljajte si družinsko vrstno hišo. V malem odročnem kraju, kjer se navadno ne zgodi nič pretresljivega. Neke poletne noči, ko je lunina svetloba ravno pravšnja, se sprehodite po travnatem dvorišču in usedete na rob bazena, in ker je še vedno vroče – zaplavate. Zajamete sapo, zaprete oči, se potopite in nežno drsite do drugega roba. Tik preden znova dosežete gladino, začutite, da morda niste sami in nenaden strah vas potegne iz vode. Ko se vnovič zazrete vanjo, ni tam ničesar, vaše bitje srca se umiri, a kljub temu odhitite v notranjost hiše. Televizija je prižgana, toda na zaslonu vidite le snežno odejo. Ta vabi vaše premočeno telo, a se raje ogrnete v bombažno brisačo, ki prikladno leži na kavču. Ko si brišete razmočene lase, opazite, da so polni soli, a še preden bi se v vaši glavi do konca izpisal vprašaj, se nekaj zgane na steni za katodnikom. Zdi se, kot bi se iz njega skušalo izviti človeško telo, toda mislite si, da je bila to verjetno le poplesavajoča senca drevesa. Lunina svetloba izgine, spusti se tema in iz nje se prikrade minimalistična elektronska glasba, ki vas na utripajočih zvočnih valovih synthwavea po časovni premici odnese na obalo 80. let prejšnjega stoletja.
Netflixove Stranger Things so popotovanje iz današnjika v drug filmski čas. Bratoma Duffer je s serijo, sestavljeno iz osmih epizod, dolgih okroglih 50 minut, v popolnosti uspelo to, kar je J. J. Abrams delno dosegel s celovečercem Super 8 (2011). Izhodišče zgodbe je enostavno in je le še ena različica klasičnega zapleta: (1) eden izmed štirih osnovnošolskih prijateljev izgine. (2) Izginotje je povezano z bližnjim vladnim laboratorijem. (3) Pojavi se deklica s telekinetičnimi sposobnostmi. Jasno je, da bistroumni zasuki in nepričakovana razodetja niso v ospredju, toda neizvirnost je ironično pravzaprav osvežujoča. Kombinacija igrivega pisanja, imenitnega dogajalnega toka in izstopajočega filmskega jezika je namreč tisto, kar daje končni podobi bistveno višjo vrednost. Ustvarjalci s pridom izkoristijo format serije; ne zgolj v smislu epizodnega ponavljanja elementov ali dodane minutaže, temveč doslednega in zanimivega nadgrajevanja likov.
Igralci se lahko potopijo v iskrenost in simpatičnost preprostih vlog. Izkušenima igralcema Winoni Ryder (Joyce Byers) in Davidu Harbourju (Jim Hopper) – ki sta pričakovano odlična – se pridružijo predvsem mladi igralski talenti. Izbor in vodenje teh je velika odlika serije, saj je kljub njihovi neizkušenosti igra vseh zelo prepričljiva. Izpostaviti velja Finna Wolfharda v vlogi Mike Wheelerja, Natalio Dyer, ki igra njegovo starejšo sestro Nancy, prav posebej pa Millie Bobby Brown. Kot Eleven se vam le stežka ne bo zasidrala v srce. Lik deklice, ki jo igra, je po eni strani prikupen sam po sebi, po drugi strani pa zaradi malo dialoga vseskozi preizkuša njeno sposobnost izražanja s pomočjo mimike. Njen naravni čut za igro so sicer najprej opazili hollywoodski iskalci talentov, zaradi česar se je z družino preselila iz Orlanda v Los Angeles. Za 12-letnico ni bilo lahko niti slovo od dolgih las. Brata Ross in Matt sta jo menda naposled prepričala s pomočjo fotografije Charlize Theron v vlogi Furiose (Pobesneli Max: Cesta besa).
Ameriška brata dvojčka podobno prepričljivo poustvarjata vzdušje osemdesetih. Gledalca s številnimi referencami zaslepita z žarkom že videnega, a le toliko, da ta še lahko ujame bežen obris postave, odete v skafander, ki se s svetilko izgubi v notranjosti ene izmed scenarističnih sob. Izkušnja vstopanja v te domiselno opremljene sobice bo za vsakogar drugačna. Filmoljubi boste prepoznali velike, majhne in morda tudi zelo majhne namige na filmske mejnike tistega časa; manj zainteresirani pa jih boste po ogledu prve sezone morda hoteli odkriti, saj vas bo radovednost počasi, a vztrajno pripeljala do vrat, skozi katera je malo prej smuknila skrivnostna postava v vesoljski opravi Osmega potnika (1979). Ta so sedaj zaklenjena. Po naključju je poleg njih ob steno prislonjena sekira. Podzavestno jo zgrabite, nekajkrat zamahnete in že je dovolj prostora za pogled v notranjost sobe.
Luč v desnem kotu ponuja dovolj svetlobe za ogled prostora. Zdi se čudno, da kar sveti, a na mizi so še vedno raztresene figurice namizne igre Dungeons & Dragons. Na steni visita plakata Raimijevega filma The Evil Dead (1981) in Carpenterjevega The Thing (1982), pod njima pa med kupom plišastih igrač posedata Yoda in Spielbergov E. T. S pogledom sledite konici vesoljčkovega prsta, ki vašo pozornost preusmeri na zaprašene police, kjer počiva knjižna zbirka Stephena Kinga. Če bi bili za odtenek bolj pozorni, bi opazili tudi nekaj zgodb pisca horrorja H. P. Lovecrafta. V odprti omari poleg polic visi črtast, zeleno-rdeč pulover z ulice Brestov, ob njem pa dekliška nočna oblekica iz Poltergeista (1982).
Izpostavljati vse reference bi bilo potratno. Bolj zabavno jih je odkrivati na lastno pest. Nekatere so očitne, druge malo manj. Določeni prizori se zdijo kot iztrgani iz najbolj znanih filmskih pripovedi o bodisi strašnih bodisi čarobnih bitjih osemdesetih. Vendar se nostalgija pri tem ne ustavi. Naslovi, kadri, mizanscena, oblačila, dogajalni prostor, narativni elementi, režijski prijemi … tako rekoč celotna produkcija vseskozi opozarja na svoj vir navdiha. Vse skupaj je povezano z izbrano zvočno podlago in brezhibno kinematografijo. Kamera, s katero so snemali, se imenuje Rdeči epski zmaj. Posrečeno, kajne? Hitro se opazi, da je serija – ki jo Netflix gledalcu ponuja takoj in v celoti – narejena z ljubeznijo in premišljenostjo, tako da se pokloni brezšivno zlivajo z osrednjo zgodbo.
Toda sposojanje filmske zapuščine nikakor ni moteče ali dolgočasno. Predstavljajte si namreč, da vaše raziskovanje scenaristične sobice prekine hreščanje šibkega radijskega signala. Glavo potegnete iz luknje v vratih, ki ste jo v stilu Jacka Torrancea naredili poprej, in se ozrete na drugo stran hodnika. Ko stopate proti izvoru nadležnega zvoka, se v ritmu vašega korakanja začnejo prižigati razobešene, raznobarvne božične lučke. Čeprav ste prazničnega vzdušja navajeni, ta svoje čarobnosti ne izgublja. Lahko ste vedno znova doma, a vseeno bo iz leta v leto nekaj vsaj malenkost drugače. Nekako tako je s filmi določenega obdobja: podobne enačbe, z raznovrstnimi spremenljivkami in postopki reševanja, ki privedejo do zelo različnih rezultatov, a jih kljub temu utemeljeno umeščamo v isto množico rešitev.
Zgodbo doživljamo skozi oči treh starostnih skupin, v katere so razdeljeni igralci. Otroci, najstniki in odrasli k iskanju izginulega Willa (Noah Schnapp) pristopajo različno, hkrati pa z zanimanjem spremljamo njihove posamezne zgodbe. Zanemarjane niso niti stranske vloge. Recimo prijazni učitelj g. Clarke (Randall P. Havens), ki najmlajšim pomaga pri znanstvenih vprašanjih in teši njihovo vedoželjnost, ali pa ravnodušni oče Wheeler (Joe Chrest). Seveda ne gre brez stereotipnih šolskih nasilnežev, toda ti niso moteči, saj se serija uspešno poigrava s takšnimi ustaljenimi pripovednimi prijemi. Nekaterih se poznavalsko oprime, druge ovrže. Osebe se ob tem na zunanje dogodke odzivajo dosledno in primerno svoji starosti, kar podkrepi ugotovitev o nadpovprečno dodelanih likih, ki blestijo v medsebojni interakciji.
Ko v Stranger Things zazvoni analogni telefon ali na malem TV zaslonu vidimo staro reklamo za Coca-Colo ali izsek iz risanke He-Man, je težko zanikati čarobnost tistega časa. Ko se na drugi strani slušalke oglasi zvok statike, začne božično okrasje utripati in se pred vrati pojavi pošasten obris, za trenutek res vztrepetamo za naše junake. Serija si vzame čas za njihova prijateljstva in družinske vezi ter se posveti njihovim vsakdanjim težavam: izgubi, najstniškemu ljubosumju, ljubezni, prvemu stiku s spolnostjo in prvemu poljubu. Ob tem ne pozablja na humor in pustolovščino. Le malo bi lahko očitali takšni mojstrovini. Morda kakšen zasuk proti koncu ali nenavdahnjenost pošasti. Če bi bili zares malenkostni.
Edinstveno popotovanje skozi osemdeseta si oglejte po napornem dnevu. Takšnem, po katerem se izmučeni uležete v kad, polno prijetno tople vode. Nehote zadremate, a se hitro predramite. Niste prepričani, ali ste budni ali še sanjate. Iz vode se dvigne roka in vas potopi. Borite se, z močmi ste že pri koncu, a nekako se vam uspe osvoboditi njenega prijema. Dvignete se, zadihate, znova ste sami. Čez robove majhnega okna že silijo jutranji sončni žarki, iz radia, ki je med tem ujel frekvenco, pa se sliši uspešnica angleške punk rock skupine The Clash – Should I Stay or Should I Go. Dobrodošli v svet Stranger Things.
Napovednik za 1. sezono:
[embedyt] http://www.youtube.com/watch?v=b9EkMc79ZSU[/embedyt]
Besedilo je bilo objavljeno tudi na spletni strani Deseta umetnost.
