Stotnik Amerika: Državljanska vojna (Captain America: Civil War)
S filmom Stotnik Amerika: Državljanska vojna (Captain America: Civil War) se začenja tretja faza Marvelovega kinematičnega vesolja. Serija je svetovni fenomen: traja že 8 let in se še zdaleč ne bliža koncu, privablja odlične igralce, studiu pa je očitno še kako mar za kvaliteto – kljub občasnim spodrsljajem namreč med 13 filmi ni niti enega, ki bi ga lahko označili za popolno polomijo. Dvignejo veliko prahu in vznemirjenja in so vsekakor pogost razlog za poletno zahajanje v kino, po drugi strani pa je treba priznati, da je prvovrstnih malo; zlahka jih lahko preštejemo na prste ene roke. Na srečo Državljanska vojna spada mednje.
Stotnik Amerika je lik, ki ga je na prvi pogled težko jemati resno. Kdo bi si torej mislil, da bo prav on, poosebljenje ameriškega patriotizma, tisti, ki bo serijo pognal v zrelejše vode, zlasti po povprečnem Prvem maščevalcu (Captain America: The First Avenger, 2011)? Njegovo nadaljevanje, Zimski vojak (Captain America: The Winter Soldier, 2014), je bilo bolj kot tipičnemu superjunaškemu spektaklu podobno vohunskemu trilerju sedemdesetih – legendarni Robert Redford v njem ni igral po naključju. Tretji del se formuli približa veliko bolj, a le zato, da bi lahko z njo kasneje eksperimentiral in jo obrnil na glavo. Brata Russo, prej znana po komedijah, sta posnela tudi odličnega Zimskega vojaka. Z Marvelovimi stripi sta očitno odraščala, saj medij razumeta in ga zvesto ter strastno prelivata na veliko platno. Državljanska vojna, ki temelji na istoimenskih stripih, čeprav se od vira bistveno razlikuje, preseže tipičen domet komercialnega hollywoodskega filma in ob pričakovani tehnični brezhibnosti nudi kompleksno in zrelo pripoved.
Po nalogi, ki terja mnogo nedolžnih žrtev, se Maščevalci znajdejo pod drobnogledom oblasti, ki si jih skuša podrediti. Tonyja Starka/Iron Mana (Robert Downey Jr.) muči slaba vest in se s predlogom strinja, Steve Rogers/Stotnik Amerika (Chris Evans) pa je prepričan, da so občasne žrtve neizogibne in se je potrebno z njimi naučiti živeti, zato predlogu nasprotuje. Njuno nesoglasje sčasoma preraste v delitev Maščevalcev na dvoje. Tukaj pa je še Bucky Barnes/Zimski vojak (Sebastian Stan), ki ga Stark naslavlja z mandžurskim kandidatom: ta precizen poklicni morilec je zaradi pranja možganov, ki mu ga je nekdaj prizadejala teroristična, paramilitarna organizacija Hydra, nepredvidljiv. Njegovo slabost izkoristi zagrenjeni Helmut Zemo (Daniel Brühl), ki ima tako z njim kot z Maščevalci svoje načrte.
Državljanska vojna si zada težko nalogo, a jo opravi z odliko. Je nadaljevanje Zimskega vojaka in hkrati Maščevalcev, ki obenem elegantno vpelje nove udeležence ter popravi nekatere napake preteklih delov. Obravnava kompleksna vprašanja, denimo: je potrebno neomejeno moč nadzirati tudi, kadar ima izključno dobre namene? Kje se konča nadzor in začne ujetništvo? Kdaj je vredno ukaze oblasti prekršiti? Kaj, če bodo Maščevalci poslani na naloge, ki jih ne želijo izpolniti? In nasprotno: kaj, če bodo zaradi ukazov prisiljeni prezreti situacije, v katerih bi bila njihova pomoč še kako dobrodošla?
Zaradi preciznega razdelanja problematike in prepričljivih, tehtnih argumentov na obeh straneh se bojevanje sprtih junakov zdi upravičeno in še zdaleč ni, kot bi se lahko zgodilo, samo sebi namen. Vsako gledišče ima svoje prednosti in slabosti, celo tisto, ki ga zavzema antagonist. Da je film pregleden kljub obilici lokacij, likov in stranskih zgodb, je dosežek sam po sebi, mojstrsko koreografirani in posneti akcijski prizori (celo nekam natrpan, a spektakularen obračun na letališču) pa so zmeraj v službi zgodbe. Svoj pečat doda posrečen humor, ki parira sicer resnobnemu tonu.
Vstop in izstop vsakega lika v zgodbo in iz nje je natančno premišljen in nikdar ne deluje prisiljeno, vsak pa tudi zasije, kar še kako velja za dvojico novincev, Black Pantherja (Chadwick Boseman) in Spider-Mana. Ena številnih odlik filma je gotovo najboljša interpretacija slednjega; gimnazijskega pametnjakoviča Petra Parkerja izvrstno upodablja Tom Holland.
V nasprotju denimo z Dobo Ultrona (The Avengers: Age of Ultron, 2015) Državljanska vojna ne kaže niti drobca utrujenosti ali prežvečenosti, glede na neznansko količino elementov pa je pohvalno tudi dejstvo, da se po dveh urah in pol zlije v dojemljivo celoto.
Napovednik za film:
[embedyt] http://www.youtube.com/watch?v=xnv__ogkt0M[/embedyt]
