Film pod zvezdami: Stari (Old)

Režija: M. Night Shyamalan
Igralska zasedba: Gael García Bernal, Vicky Krieps, Rufus Sewell
Datum izida: 24. julij 2021 (Slovenija, Film pod zvezdami)
Ocena: 5,5/10

Najnovejši triler režiserja M. Nighta Shyamalana, ki se je v svoji karieri podpisal pod Šesti čut (The Sixth Sense, 1999), Nezlomljive (Unbreakable, 2000) in Znamenja (Signs, 2002), pa tudi novejše Obisk (The Visit, 2015), Razcepljen (Split, 2016) in Stekleni (Glass, 2019), se žal ne bo postaral tako dobro kot njegove filmske klasike. Ne samo to – Stari je eden izmed njegovih slabših celovečercev.

Če bi ga morali umestiti v sicer zavidanja vrednem opusu vizionarskega filmskega ustvarjalca, bi kotiral nekje v sredino; zagotovo pod Vas ob gozdu (The Village, 2004), ampak nad Podvodna deklica (Lady in the Water, 2006), Dogodek (The Happening, 2008), Zadnji gospodar vetra (The Last Airbender, 2010) in Čas po Zemlji (After Earth, 2014).

Družina se odpravi na tropske počitnice, ko jo napotijo na samotno plažo. Uživajo v raju in vse se zdi kot v sanjah, po nekaj urah sproščanja pa ugotovijo, da so se izjemno hitro postarali – njihova življenja so se skrajšala na en sam dan. Kot epizoda iz serije Območje somraka (The Twilight Zone), v kateri čas teče tako hitro, da gre šestletnik od zjutraj do kosila že skozi puberteto, babica pa je do takrat že v zadnjih izdihljajih. A vznemirljiva ideja, ki zlahka sproži val eksistencialne tesnobe, zaradi slabe izvedbe ni niti pol tako grozljiva, kot nakazuje njena narava. To pa po zaslugi kaotičnega dogajanja, ponavljajočih se scenarističnih vzorcev in neprepričljivega dialoga.

M. Night Shyamalan je srhljivko režiral in produciral (že četrti film po vrsti za Obisk, Razcepljen in Stekleni), napisal pa je tudi scenarij po stripu Peščeni grad (Sandcastle) Pierra-Oscarja Lévyja in Frederika Peetersa. Po njegovih besedah filme iz lastnega žepa plačuje zato, da bi si zagotovil ustvarjalno svobodo in proste roke pri ustvarjanju nečesa provokativnega, a se je še enkrat izkazalo, da obojega hkrati pač ne zmore. Njegovi filmi potencialno zanimive ideje vse prevečkrat kvarijo s slabo režijo, zato sicer vizualno in tehnično gledano kvalitetno posneti celovečerci ne uresničijo svojega potenciala. Boljši režiser bi iz njih bržkone potegnil veliko več. Za nameček si ameriški filmar indijskih korenin ponovno nameni presenetljivo pomembno stransko vlogo, v kateri se znajde kot riba na suhem.

Vsake toliko pa napravi vrhunski film – dober primer je njegov daleč najboljši Šesti čut – in ravno zato je vedno znova vredno kupiti vstopnico za njegove filmske stvaritve, pa čeprav se tokrat na plaži ni staral Bruce Willis, pač pa Gael García Bernal in Vicky Krieps, ki sta v vlogi moža in žene na zadnjem družinskem dopustu v elitnem letovišču izrazito neprepričljiva. Nenehno se pogovarjata na način, da obenem direktno pojasnita, kaj se dogaja (poceni ekspozicija!), namesto da bi z dialogom oblikovala verodostojna lika. Izgovarjata besede, zapisane na list papirja, a ne vzpostavita odnosa. Za film, v katerem spremljamo peščico likov na osamljeni lokaciji, je pomembno, da se lahko opre na premišljen scenarij, ki ohrani napetost in zanimanje gledalca. V filmu Stari se po uvodnem zapletu stvari samo še preprosto dogajajo – same sebi v namen in brez večjega efekta. Večkrat celo na identičen način.

V filmu ni pravih likov, zgolj imena in njihovi poklici, pri čemer ima Trent (Nolan River), 6-letni otrok v družini, prikladno navado, da vsakogar, ki ga sreča, vpraša, kako mu je ime in kaj je po poklicu. Len scenarij.

Še ena zamujena priložnost je zelo povprečno delo znotraj oddelka maske in prostetike. Da bi prikazali rapidno staranje, so ustvarjalci za otroka uporabili različna igralca in igralko, pri odraslih pa je ta proces precej bolj nezanimiv. Tretji zgrešen udarec za zaključek igre je iskanje odgovorov in pojasnil tam, kjer to ne bi bilo potrebno. M. Night Shyamalan zgodbi nameni kar se da logičen odgovor, a čeprav se film ponaša z zanimivo osnovno postavitvijo figur, je srednji del predolg, dolgočasen in kaotičen. Ob koncu igre je že prepozno za razlago.

Namesto da bi se zgodba odvijala v realnem času, kot to zahteva njeno izhodišče, se režiser raje odloči za naglo (čeprav impresivno perverzno) serijo poceni vznemirjenj, ki poudarijo grozo staranja nad globljim strašljivim občutkom, da leta minevajo kot ure. Shyamalan teh grozot nikoli ne poveže z vsakdanjimi strahovi.

M. Night Shyamalan razume, da na koncu nihče ne ostane živ, vendar si nikoli ne razbija glave, zakaj se vsi trudijo. Osrednja točka njegovega filma pride prepozno do besede – če bi bilo življenje res tako kratko, bi lažje cenili čas, ki nam je namenjen. Film nikoli ne najde poti iz svoje premise in s tem zamudi veliko priložnost za vrhunsko psihološko dramo. Morda bo pa naslednji zato toliko boljši.

Lektorirala: Nataša Martina Pintarič