Spider-Man: Vrnitev domov (Spider-Man: Homecoming)
Spider-Man se vrača domov. Dobesedno, saj se film Spider-Man: Vrnitev domov začne s Petrovo (Tom Holland) vrnitvijo iz Berlina, kjer je sodeloval v bitki med superjunaki iz filma Stotnik Amerika: Državljanska vojna. In seveda manj dobesedno, saj je to film, s katerim se Spider-Man vrača tja, kjer je doma: v Marvelov svet, ki ga na platnu združuje franšiza MCU (Marvel Cinematic Universe). Peter Parker, čakajoč na klic Tonyja Starka (Robert Downey Jr.) išče ravnotežje med dvojnim življenjem dijaka Petra Parkerja in superjunaka Spider-Mana. Tokrat je glavni negativec Adrian Toomes (Michael Keaton), mali, vsakdanji človek, ki ga ne zanimata osvojitev sveta ali uničenje galaksije, ampak le poskrbeti za svojo družino. A pohlep naredi svoje: ko dojame potencial in vrednost nezemeljskega orožja, se Toomes iz človeka, ki mu je sistem naredil krivico, spremeni v negativca po imenu Vulture. Poleg njega sta antagonista še Shocker (Bokeem Woodbine in Logan Marshall-Green) in Mac Gargan (Michael Mando), ki bo bralcem stripov poznan kot Scorpion. Predvsem slednji pa bo verjetno še bolj v ospredju v nadaljevanju zgodbe.
Spider-Man je v procesu »vrnitve domov« doživel kar nekaj sprememb. Za marsikaterega fana, ki je dolga leta bral stripe »prijaznega sosedskega Spider-Mana«, so zvenele nesprejemljivo. Predvsem odločitev, da bo Spider-Man oziroma Peter Parker še vedno najstnik, čeprav je t. i. državljanska vojna, kjer bi po originalni zgodbi Peter moral biti že poročen tridesetletnik, že minila. Še najbolj pa je zmotila pomladitev tete May (Marisa Tomei). Pohvalna sprememba pa je, da film ni prikazal nastanka Spider-Mana, saj je prizor z radioaktivnim pajkom že preveč poznan.
A večina sprememb ima smisel, saj film posodobijo; težko bi bilo dogajanje postaviti v sodobno ameriško srednjo šolo in tja postaviti pretežno bele dijakinje in dijake, saj bi to delovalo kot whitewashing. Marisa Tomei poskrbi za zanimivo novo verzijo kultne tete May, čeprav ostaja koketiranje s Tonyjem Starkom nepotrebno; a zabavno, če vemo, da sta bila Tomei in Downey Jr. nekoč par in da sta poleg tega leta 1994 igrala par v romantični komediji Only You.
V Vrnitvi domov ostaja problematičen le skorajšnji izbris strica Bena, saj so s tem izginile tudi sledi slavnega stavka: »Z veliko močjo pride velika odgovornost.«. Film pušča občutek, da je mesto strica Bena v novi verziji zgodbe prevzel nadležno vseprisotni Tony Stark. Na to kaže tudi prizor, ki bo sicer razveselil marsikaterega fana stripov, saj prvič v zgodovini Spider-Manovih filmov postavi na platno eno najbolj kultnih risb iz stripov The Amazing Spider-Man (številka 33). Ko se Spider-Man znajde pod kupom ruševin, ne pomislil na teto May, kot to stori v originalni risbi, ali na besede, ki bi jih izrekel stric Ben, ampak na besede Tonyja Starka.
A če sprejmemo dejstvo, da to je pač nova verzija Spider-Mana, moramo priznati, da imamo pred nami najboljšega Spider-Mana do sedaj. Prva dva Raimijeva filma sta do sedaj veljala za najboljša in sta skupaj s filmom Možje X iz leta 2000 začetnika novodobnih filmov superherojev. Logično je, da je novi Spider-Man: Vrnitev domov tehnološko naprednejši in nam lahko postreže z grafično bolj osupljivimi prizori kot Raimijevi filmi (recimo prizor na trajektu in Spider-Manovo plezanje in lebdenje okoli Washingtonovega spomenika). Največji problem Raimijevih filmov je bil glavni igralec, Tobey Maguire, ki ni uspel pokazati dovolj najstniške svežine in nerodnosti, niti značilnega humorja. Vse to je uspelo Tomu Hollandu. Njegov Spider-Man je živahen, humoren, moralen in hkrati zelo neroden. Njegov Peter pa je dovolj piflarski, najstniški in zelo slab v socialnem življenju. Seveda gre zahvala za to predvsem scenariju, ki v primerjavi s prejšnjimi Spider-Manovi filmi bolje okarakterizira lik, a enaindvajsetletni Holland si brez večjih težav deli platno s soigralci, ki imajo nekaj več kilometrine kot on (npr. Michael Keaton).
Ena izmed največjih težav, ki jih je do sedaj imela franšiza MCU, je bil slabo izdelan negativec. A Vrintev domov končno prinaša odličnega negativca v vseh pogledih: pred nami je nasprotnik, ki ni samo nevaren, ampak tudi navaden človek, ki je bil prignan do roba. Keaton zna v Toomsa oziroma Vultura vnesti potrebno globino in prizore vrhunsko odigra, sploh tiste, kjer ima srhljive, krajše monologe. Filmofili bodo njegov lik hitro povezali predvsem z Batmanom in Birdmanom. Zdi se, da je za vsakega Keaton izhajal iz prejšnjega in na njem gradil, tako da bi lahko te tri like združili, malo za šalo, malo zares, v neke vrste trilogijo. Keatonovo pot do Toomsa bi lahko opisali s slavnim Batmanovim stavkom: »Umreš junak ali pa živiš dovolj dolgo, da postaneš zločinec.«, saj Toomes in Bruce Wayne delujeta kot dve plati istega kovanca. Med Waynom na svetlejši in Toomsom z Vulturom na temnejši strani bi lahko stal Birdman.
Spider-Man: Vrnitev domov pripravlja podlago tudi za nadaljevanje, saj se končna s cliffhangerjema, kot tudi za prihajajoči film Avengers: Infinity war (2018). Film je dobro uravnotežen med Petrovim in Spider-Manovim življenjem. Vse dogajanje teče zelo linearno in s pravim tempom, za kar gre spet zahvala dobremu scenariju. Spider-Man ne rešuje sveta ali celo galaksije, ampak se srečuje z vsakdanjimi težavami in negativci, ki so navadni tatovi z nezemeljskim orožjem. Film je tako bližje Marvelovim serijam na Neflixu kot večini Marvelovih filmov, a ima za razliko od serij bolj komedijske, lahkotne in humorne tone. To je pravi »prijazni sosedski Spider-Man«, skoraj tak, kot ga poznamo iz stripov.
Napovednik za film:
[embedyt] http://www.youtube.com/watch?v=DiTECkLZ8HM[/embedyt]
