Sol zemlje (The Salt of the Earth)
Dokumentarec o brazilskem – pravzaprav v svojem delu in življenju mnogonacionalnem in mnogokulturnem – reportažnem fotografu Sebastiãu Salgadu (roj. 1944) ni zgolj dokumentarec, temveč tudi umetniški film, ki v polnosti izraža Wendersovo filmsko žilico in estetiko. Wenders v uvodnih prizorih kratko predoči svoj del življenjske zgodbe, vpete v Salgadovo, obenem pa jo še nadalje spleta, ko se pomenkujeta, ko si z njim podeli pripovedovanje in komentiranje ter občasno domiselno vstopa v film s svojo posrečeno pojavo. Časovnica dokumentarca je zgrajena iz fotografskih projektov, obdobij, ki povzamejo temeljne preobrate v življenju, misli in posledično v delu Sebastiãa Salgada, ter nanizajo njegovo s pomočjo spoznavajočega objektiva oblikovano modrost o umetnosti in življenju.
Dokumentarec je zaradi prikazovanj ljudi na robu družbe in življenja obarvan predvsem z žalostnim tonom, čeravno vključuje nekaj humornih prigod z živalmi in optimističen zaključek, ki kaže na neusahljivo željo Sebastiãa in Léile Wanick Salgado – nekdaj dekleta in mlade arhitektke, ki mu je položila v roke fotoaparat, danes pa njegove dolgoletne sopotnice, sodelavke in soustvarjalke – po obujanju umirajoče narave, ki sta jo pričela uresničevati s čudežno zasaditvijo gozdov na požgani in omrtvičeni zemlji v Braziliji, idejo pa skušata razširiti med ljudi po vsem svetu s projektom, imenovanim Instituto Terra. Po ogledu filma ne moremo biti ravnodušni ob pripovedi in podobah, ki nam jih le-ta razodene. Ob estetski dovršenosti dela obeh umetnikov, tako Wendersa kot Salgada, vdirajo v nas pesimistične misli o medčloveških odnosih in ravnanju človeka z Zemljo. Vendarle pa je film kljub vsem grozodejstvom umirjen, sestavljen iz čudovitih prizorov, pogledov na človeka in naravo.
Izjemne raznovrstne fotografije, ki jih lahko občudujemo v filmu, so plod raziskovanj in beleženj predvsem izrednih stanj in izjemnih ljudi, denimo v Afriki, Evropi, med drugim tudi v Jugoslaviji, in posebnosti oziroma duha t. i. otras Américas, slovensko drugih Amerik, tj. Latinske Amerike. Skoz fotografiranje je Salgado odrasel v starca, ki se zaradi razočaranja nad brutalnostjo človeških živali – povsem utemeljeno, seveda – prične ukvarjati z opazovanjem in fotografiranjem prvinske narave. Od tega so ga skušali odvrniti z argumentom, da je družbeni fotograf, vendar ga to k sreči ni zaustavilo, da ne bi naredil še izjemnih fotografij narave in živali.
V dokumentarcu gre za izčrpno predstavitev življenjskega dela in ne za vprašanje same reportažne fotografije. Wenders se v njem posveti umetniku in njegovemu delu, pri čemer ne obide razpoloženja in globljega uvida v problematike, na katere je portretiranec naletel ob fotografiranju, a se ne poglablja v etičnost oziroma neetičnost reportažne fotografije.
Slovenskemu premiernemu predvajanju filma v ljubljanskem Kinodvoru je sledil pogovor s tremi reportažnimi fotografi, Juretom Erženom, Joštom Frankom in Boštjanom Videmškom, ki ga je povezoval Arne Hodalič, tudi sam fotograf. V pogovoru se je porodilo razmišljanje o etičnosti fotografiranja na območjih, polnih smrti. Mar ni pomoč ljudem pred fotografiranjem njihove stiske? Seveda. Vsekakor so se fotografi strinjali, da gre za problem, ki ga je težko spregledati. Pravzaprav pa sama reportažna fotografija ni problematična v tolikšni meri, kot je problematična in pretresljiva vsebina zabeleženega. Takšne vrste fotografije, umetniške ali neumetniške, naj nas opominjajo, da je človek nepredvidljiv in neredko smrtonosen. Eden izmed fotografov je dejal, da je »človeštvo precenjeno, človek pa podcenjen«, ter da kot »humanist ne moreš ljubiti ljudi – jih globoko sovražiš«.
Ko govorimo o dobičku, ki ga fotografska umetnost lahko prinaša, se zastavlja vprašanje, če je to početje smiselno in pravilno. Smiselno je, saj osvetljuje pogled na tiste plati življenja, o katerih morda nikoli ne bi spregovorili ali o njih razmišljali, če ne bi bile dokumentirane, o pravilnosti pa težko kaj rečemo z malo besedami. Po besedah fotografa Jošta Franka ima tragičnost »brutalno močno estetsko komponento«. Tragičnost in estetika sta povezani že od nekdaj, če se samo spomnimo vélikih književnih del. Za Jureta Eržena je bistvo fotografije v prebujanju človekove notranjosti: »fotografijo moraš brati«. Izkazalo se je, da je Salgadovo temeljno poslanstvo fotografija – kar je namreč zajel v objektiv, se je razvilo v mnoge zgodbe, ki jih je potrebno prebirati, ne le gledati, da bi v nas prebudile željo po premagovanju ovir, ki si jih ljudje sami postavljamo na pot. Sol zemlje je Wendersova uspešna filmska upodobitev tovrstnega poslanstva.
