Smrt na Nilu (Death on the Nile)
Režija: Kenneth Branagh Igralska zasedba: Gal Gadot, Annette Bening, Armie Hammer, Kenneth Branagh, Rose Leslie Začetek predvajanja: 11. februar 2022 (ZDA) Ocena: 6
Film, ki je posnet po istoimenski klasiki Agathe Christie, se prične s prizorom mladega Hercula Poirota, ki med prvo svetovno vojno v blatnem peklu rovov, tarči neprestanega obstreljevanja, spretno oblikuje strategijo za napredovanje in rešitev svojega belgijskega vojnega odreda. Njegov načrt deluje; kako le ne bi, ko gre vendar za slovitega bodočega detektiva, nam namigne film. Skratka, uvodni flashback deluje nekoliko nerodno. Gledalec bi brez kakršnihkoli resnih pretresov lahko preživel tudi brez vedenja, da je Poirot svojo življenjsko pot pričel kot premeteni kmet. Zanimivo bi bilo, če bi film sledil romanu in nam predstavil ljubezenski trikotnik, ki poganja tako roman kot film. Gledalec bi se lahko bolje vživel v like, če bi videl, kako se glavna junaka Linnet Ridgeway in Simon Doyle spoznata preko njene nesrečne prijateljice Jackie na Linnetinem bogatem angleškem posestvu.
Po uvodnem flasbacku sledi mojstrsko posneti senzualni pas de deux Simona Doylea (Armie Hammer) in Jacqueline “Jackie” de Bellefort (Emma Mackey), ki priča o očitni medsebojni kemiji, v gledalcu pa vzbudi potrebno vznemirjenje in pričakovanje, da bo tudi nadaljevanje podobno prasketajoče napeto. Na žalost se preostanek filma odvije na dolgočasen in postan način. Gledalec se mora vprašati – ali smo resnično potrebovali še to adaptacijo? Po uvodnem plesu dveh zaljubljencev na oder stopi mlada in lepa Linnet Ridgeway (Gal Gadot), Jackiejina najboljša prijateljica. Linnet ima pravzaprav vse – denar in zvezdniški status – edino, kar ji manjka, pa je ljubezen. Nazadnje dobi še Simona, saj se po plesu z njim vanj zaljubi in Jackie tako spelje zaročenca. Za razliko od začetnega plesa Jackie in Simona je ples slednjega z Linnet nekoliko okoren, kot še veliko nadaljnjih prizorov, v katerih se pojavita skupaj (ko se Linnet v »erotičnem« prizoru s svojim možem pretvarja, da je Kleopatra, je vse skupaj že nekoliko komično). Ko se Linnet in njen novi izbranec odpravita na križarjenje po reki Nil, se začnejo kopičiti umori, ki jih mora razrešiti sloviti detektiv Hercule Poirot (Kenneth Branagh).
Že pred ogledom Smrti na Nilu se mi je zdelo, da ima film problem z izbiro igralcev. Linnet Ridgeway naj bi bila v romanu mlada angleška bogatašinja pri petindvajsetih. Nič ni narobe, če si želijo ustvarjalci spremeniti njeno narodnost ali (predvsem) starost, vendar bi potemtakem morali spremeniti tudi starost njene otroške prijateljice (v romanu sošolke iz gimnazije) Jackie, ki v filmu (in tudi v resničnem svetu) deluje občutno mlajša. Film se je z dodatnimi problemi srečeval še zaradi številnih obtožb kanibalizma in zlorab, ki so letele na Armieja Hammerja. Disney je verjetno kolebal, ali naj Hammerja zamenjajo in prizore ponovno posnamejo z novim igralcem, vendar bi bil to verjetno za studio prevelik strošek.
Pohvalno je, da nam Kenneth Branagh Poirota v tej adaptaciji predstavi na nekoliko bolj subtilen in manj karikiran način kot v Umoru na Orient Ekspresu (2017). Izgubi pa se to, da romaneskni Poirot na svet gleda tudi s humorjem – v Branaghovi upodobitvi namreč postane resen in travmatiziran romantik (film si izmisli, da je Poirotu med vojno umrla izbranka). Mar Poirot resnično potrebuje travmo in izgubljeno ljubezen iz preteklosti, da postane zanimiv za današnjega gledalca? Ne, gre za enega najbolj zanimivih, priljubljenih in znanih književnih detektivov, ker ga je Agatha Christie tako napisala. Agatha Christie je kot mojstrica književnih likov pričarala Poirota, ki bi izpod peresa kogarkoli drugega izpadel kot karikirana figura, pisateljica pa ga je z vsemi njegovimi posebnostmi, ekscentričnostmi in nečimrnostjo naredila nadvse človeškega. Branaghov Poirot torej deluje nekoliko prisiljeno, saj mu režiser na vso moč želi vsiliti še dodatne zanimive atribute, ki pa jih sam lik v resnici ne potrebuje (njegov Poirot si na koncu filma celo pobrije znamenite brke, kar je nadvse šokantno).
Branagh se je odločil, da bo nekoliko spremenil stranske zaplete v zgodbi in s tem tudi karakterje (ali pa je bilo ravno obratno) ter s tem vpeljal rasno vprašanje (črnska pevka bluesa namesto belske pisateljice pogrošnih romanov). Če se je scenarist in režiser odločil spremeniti in modernizirati originalno zgodbo, je to sicer pohvalno, vendar se s tem izgubi nekaj mojstrstva samega romana, saj zapleti postanejo preveč enostavni in nekoliko predvidljivi. Prav tako se vprašanja rasizma režiser loti preveč popreproščeno in nekonsistentno. Dva stranska lika, ki se znajdeta na krovu luksuznega plovila, se zaljubita. On je belec, ona črnka. Njegova mama kot predstavnica angleškega višjega sloja nekoliko godrnja, da se hoče sin poročiti z nečakinjo pevke, vendar se vprašanje rase nikoli ne postavi, kar je rahlo nenavadno. To je verjetno v duhu sedanjega časa, ko ni več dostojno opaziti barve kože človeka, čeprav gre za adaptacijo romana, ki je postavljen v čas hudega rasizma v zahodnem svetu.
Še najbolj pohvalni (in res lepi) v samem filmu so prizori krajine, ki, čeprav je bil film v veliki meri posnet v Angliji, uspejo pričarati vsaj nekoliko žara romana. Obstaja nekaj prizorov, ki so zelo očitno računalniško predelani (za primer lahko vzamemo piramide), vendar ne zmotijo gledalca pri uživanju v lepotah reke Nil. Te so očitno očarale tudi Agatho Christe, ki je Smrt na Nilu je osnovala na potnikih, ki jih je srečala, ko je sama potovala po Egiptu in z znamenitega Gezirah Palace hotela opazovala plovbe parnikov, kamor je nato umestila enega svojih najbolj znanih umorov.
Lektorirala: Ivana Rosa
