Slišati glasbo uničenja svetov
Naslov: Oppenheimer Režija: Christopher Nolan Scenarij: Christopher Nolan, Kai Bird, Martin Sherwin (po knjižni predlogi Ameriški Prometej) Fotografija: Hoyte van Hoytema Igralska zasedba: Cillian Murphy, Emily Blunt, Matt Damon, Robert Downey Jr., Scott Grimes, Florence Pugh, Kenneth Branagh Datum izida: 11. 7. 2023 (Združene Države Amerike), 20. 7. 2023 (Slovenija) Ocena: 5/5
“Uporaba računalniško generiranih učinkov je preveč varna, preveč oddaljena – želel sem, da se eksplozijo občuti, kot da je resnična in blizu, tako kot se občuti ves film,” je svojo odločitev, da je posegel zgolj po praktičnih učinkih, v intervjuju zagovarjal režiser Oppenheimerja Christopher Nolan. In zares jo je čutiti – ne zgolj končnega velikega buma. Še močneje začutimo dolgo minuto tišine, ki nastopi pred njim. Nolan prav tako trdi, da je tudi zgodba nekaj, kar je potrebno začutiti, ne razumeti. Odmev te trditve lahko slišimo v filmu iz ust Nielsa Bohra (Kenneth Brannagh), pionirja kvantne fizike, ki še mladega Oppenheimerja (Cillian Murphy) pouči, da je matematika kakor notni zapis – ni pomembno, ali lahko glasbo bereš, pomembno je, ali jo lahko slišiš. V biografiji ameriškega Prometeja, nagrajeni s kar sedmimi oskarji, resnično slišimo odmev njegove stvaritve – tako dobesedno kot v prispodobi.
Še en drobec modrosti, ki ga Niels Bohr nameni mlademu nadobudnemu fiziku na samem začetku filma, je opozorilo, da je moč dvigniti kamen in ne biti pripravljen na kačo pod njim. Prizor odlično povzame prevladujočo temo filma – posledice, za katere šele ob njihovem nastopu spoznamo, da nanje v resnici nismo bili pripravljeni. Te prevevajo vsak kotiček filma, tako dogajanje kot njegovo kompleksno strukturo. Nolan je v njem znova izkazal mojstrstvo prepletanja časovnih niti, ki že dolgo časa velja za zaščitni znak njegovih filmov. V Oppenheimerju se je lotil morda najbolj ambicioznega izziva do zdaj. Film sestoji iz dveh glavnih časovnic – ena je podana s fizikovega globoko osebnega vidika, druga, posneta v črno-beli tehniki, pa z bolj objektivnega. V njej skozi oči njegovega domnevnega mecena, a v resnici zagrizenega nasprotnika Lewisa Straussa (Robert Downey Jr.), obsojajoče pogledamo na dejanja očeta atomske bombe. Prvo časovnico bi lahko nadalje razdelili še na dva dela; na sintetično pripovedovano zgodbo Oppenheimerjeve nostalgične (čeprav ne nujno srečne) mladosti v Evropi in projekta izgradnje atomske bombe v Los Alamosu ter na analitično podano zaslišanje Oppenheimerja leta 1954. Te tri glavne niti se prepletajo z nezmanjšano hitrostjo in napetostjo, ne da bi film enkrat samkrat izgubil nadzor nad njimi – velika zasluga za to gre seveda mojstrskemu delu glavne montažerke Jennifer Lame.
Testna razstrelitev atomske bombe, ki nastopi na dveh tretjinah filmskega dogajanja, predstavlja vrhunec zgodbe in srčiko dogajanja, a ga Nolan uporabi kot mnogo več kot le spektakel praktičnih efektov. V tej dolgi in napeti sekvenci namreč afektivno povzame motiv zapoznelih posledic, ki nas zadenejo močneje, kot smo pričakovali. Po dolgih minutah napetosti in zavedajoči se možnosti, da se jedrska reakcija v bombi nikdar ne konča in s tem vname celotno atmosfero Zemlje, znanstveniki vseeno pritisnejo gumb. Ne sledi pričakovani pok. Preden nas ta doseže, smo soočeni s tišino in prečudovitim infernom plamenov. Oppenheimerjev glas ponovi nam že znani stavek iz Bhagavad Gite: “Postal sem smrt, uničevalec svetov.” Njegovo notranje spoznanje, medtem ko strmi v plamene, je zgolj prvi odmev Oppenheimerjevega postopnega spoznanja resničnih razsežnosti posledic stvaritve takega orožja. Minuta tišine se zdi tišina za celoten svet.
In nato nas zadene silovitost eksplozije. Ne moremo se ji ogniti – ko pritisnemo na gumb, bo neizbežno prišla in nas soočila s preteklostjo. Richard King, oblikovalec zvoka, ki je z Nolanom že sodeloval, je v filmu ustvaril atmosfero, ki od nas navidez zahteva ogled v kinu. Zdi se, da je prav zvok, ki ga spremlja glasba Ludvika Göransonna, tisti, ki vse časovne drobce združi v enotno estetsko celoto. Vsi zvočni efekti namreč evocirajo usodno eksplozijo. Sledijo isti temi, ki zlovešči dogodek ves čas drži v ozadju naših misli in vzdržuje napetost – od topotanja stopal v morbidnih ovacijah orodju smrti do zvokov kvantnega sveta, vidnega le Oppenheimerju in nam. Vizije skritega sveta, ki mučijo fizika v mladosti, nam pričarajo tudi vizualni efekti. Prav skozi inserte oziroma vpoglede Oppenheimerjevega notranjega očesa lahko spremljamo njegovo resnično tragedijo, njegove vizije čudovite moči kvantnega sveta pa se spremenijo v grozo ognjenega uničenja.
Zgodba spretno prepleta vse vidike Oppenheimerjevega življenja – od političnega, znanstvenega in do globoko osebnega. Nezvestoba v zakonu s Kitty (Emily Blunt), ki je že tako osnovan na majavih tleh, fizikova arogantnost in navidezna moralna neopredeljenost bi z lahkoto ustvarili izredno nesimpatičen lik, a za arogantnostjo se skriva občudovanje kvantnega sveta in znanosti, za nezvestobo spoznamo nestanovitnega in ranljivega človeka, prav skozi njegovo neopredeljenost in ambivalenco pa dobimo uvid v politično in moralno večplastnost situacije, v katero se ujame Oppenheimer, ko ga rekrutirajo za projekt. Četudi morda sklepamo, da nosi neko objektivno krivdo, njegova dejanja vselej razumemo kot dejanja človeka z mnogimi pomanjkljivostmi, ki se je znašel v situaciji, za katero ni želel priznati, da ga presega, saj je samozavestno menil, da jo lahko obvlada. In s tem se lahko še kako poistovetimo.
Ena izmed redkih, a vztrajnih kritik filma trdi, da ne prikaže dovolj razvidno grozovitosti izuma in uporabe atomske bombe. Ta naj bi bila več kot zgodba enega moža in njegovih moralnih zadržkov – o trpljenju vseh žrtev najprej Hisoshime in Nagasakija (o teh je narejenih mnogo odličnih filmov), kasneje pa tudi jedrskih preizkusov na Pacifiku, izvemo le skozi prizmo njegove krivde. Vendar konec koncev ne gre za zgodbo o bombi – gre za zgodbo o ljudeh, ki so jo izdelali, z Oppenheimerjem na čelu. Njegova zgodba je povedana z izrazito subjektivnega vidika, ki nas z dogodki čustveno poveže, ne da bi kot gledalci izgubili kritično distanco. Ob ogledu pa nas ne presune le to, temveč tudi dejstvo, da še zmeraj živimo v senci upodobljenih dogodkov. Nolan sam je odrasel v tihem strahu zmeraj pretečega nuklearnega uničenja. Z nenehnim razvojem tehnologij pa se še zmeraj soočamo z vprašanjem, kako daleč naj znanost gre in kako naj se sooči z moralnimi vprašanji, ki ob tem nastajajo. Film je denimo sprožil močen odziv raziskovalcev umetne inteligence, ki se danes spopadajo z enako dilemo, kot so se znanstveniki Los Alamosa.
Celotna struktura, ki se kakor mnogo Nolanovih filmov znova vrača in razkriva en sam dogodek, se ne odvije linearno, temveč skozi film razvija in osvetljuje eno ključno temo. Tako politični, znanstveni kot tudi globoko osebni vidiki zgodbe se združijo v refleksiji filma, ki nam odstira notranje življenje očeta atomske bombe in njegovo (ter našo) tragedijo. Popolna spojitev forme in ideje nas popelje skozi življenje ameriškega Prometeja in nas na koncu pusti neme v tišini, čakajoče usodni pok.
Uredil: Alen Golež
Lektoriral: Grega Pignar
