Sledi življenja (Life, rež. Daniel Espinosa, 2017)
Če ste videli Osmega potnika (Alien, 1979), ste videli Sledi življenja, kar ni nujno slabo. Tokratno vesoljsko klanje se je opremilo z zavidljivo igralsko zasedbo (Jake Gyllenhaal, Rebecca Ferguson, Ryan Reynolds), ki poskusi iz skopega scenarija iztisniti kar največ, a karakterizacija je površinska, zato empatija hitro izostane. Ne pripomorejo niti luknje v zgodbi in kar nekaj tehničnih in znanstvenih nepravilnosti. Po drugi strani pa navduši bitje, imenovano Calvin. Njegova prozorna pojava je v lignjastem gibanju srhljiva, izkaže pa se tudi za izjemno prilagodljivo, iznajdljivo in inteligentno, kot so to bile prave pošasti, preden so se začele topoumno zabijati v vrata ali kakšne podobne nične prepreke, ki so jim jih ljudje postavili na pot.
Film se niti ne trudi biti kritičen do človekovega vtikanja nosu v stvari, ki so mnogo večje od njega, čeprav se na začetku vseeno poskusi opredeliti do etike početja znanstvene ekipe, ki Calvina testira. Bolj mu gre za ustvarjanje vzdušja, kar uspeva predvsem z glasbo Jona Ekstranda, pričakovan nihilističen konec pa popravi vtis, ko cinično zadoni komad Spirit in the Sky. Sledi življenja so tako parafraza znanega reka: če drezaš v vesolje, bo vesolje nedvomno dregnilo nazaj.
Napovednik za film:
[embedyt] http://www.youtube.com/watch?v=cuA-xqBw4jE[/embedyt]
