16. 1. 2022 / Film/TV / Recenzija

Sladičeva pica (Licorice Pizza)

Režija: Paul Thomas Anderson
Igralska zasedba: Alana Haim, Cooper Hoffman, Sean Penn, Tom Waits, Bradley Cooper
Datum izida: 6. januar 2021
Ocena: 9

Paul Thomas Anderson, eden najvznemirljivejših predstavnikov sodobnega ameriškega filma, se je po ambicioznih dekonstrukcijah mita ameriškega sna v Tekla bo kri (There Will Be Blood, 2007) in Gospodar (The Master, 2012), adaptaciji romana Inherent Vice (2014) ter v londonski svet visoke mode postavljeni Fantomski niti (Phantom Thread, 2017) lotil bolj lahkotne in predvsem osebne pripovedi. S svojim devetim celovečercem, poimenovanem po nekdanji južnokalifornijski verigi prodajaln gramofonskih plošč, se je po Pijani ljubezni (Punch-Drunk Love, 2002) s portretom mladostniške zaljubljenosti vnovič preizkusil v žanru romantične komedije.

Piše se leto 1973 in Gary Valentine (Cooper Hoffman) ni več tisti ljubki otrok, ki mu še do nedavnega ni bilo težko dobiti filmskih in televizijskih vlog. Pri petnajstih letih je namreč rahlo debelušen in mozoljast, kljub temu pa izjemno samozavesten in uglajen, da si brez obotavljanja upa pristopiti k fotografovi pomočnici Alani (Alana Haim). Ta se najstniku sprva posmehuje, a Gary se ne pusti vreči iz tira in potrpežljivo vztraja pri tem, da se dobita na pijači v restavraciji, kjer je on redna stranka. Alana se kljub pomislekom in občutni razliki v letih zvečer tam prikaže v obleki in med njima se hitro splete posebne vrste prijateljstvo.

Gary zaradi pomanjkanja igralskih vlog pogled preusmeri k drugim poslom ter z druščino odpre prodajalno vodnih postelj. Alana je v življenju za trenutek obtičala, pritegne pa jo njegova ambicioznost, zato mu priskoči na pomoč, on pa ji pomaga vstopiti v igralske kroge. Tam je deležna pozornosti drugih, starejših igralcev, medtem ko se Gary ukvarja z dekleti, ki so mu bližje po letih. Dvojica tako drug drugemu obenem vzbuja ljubosumje, nista pa pripravljena zanikati medsebojne naklonjenosti, ki si jo na trenutke verjetno le malo težje pojasnita. Osrednji konflikt izhaja predvsem iz tega, da je eden od njiju vedno malo bolj zatreskan v drugega.

Cooper Hoffman, sin pokojnega Philipa Seymourja Hoffmana, sicer rednega režiserjevega sodelavca in enega najbolj priznanih igralcev svoje generacije, je v svojem igralskem debiju diametralno nasprotje večine likov svojega očeta; če je Hoffman starejši briljiral v upodobitvah trpinčenih likov, ki so globok prezir gojili predvsem do samih sebe, je njegov sin ravno tako suveren kot podjetniški in vase zaverovani Gary. A film vendarle pripada njegovi soigralki, ki se je tako kot on prvič preizkusila v celovečernem filmu. Alana Haim, najmlajša članica rock zasedbe Haim, v kateri poleg nje igrata Danielle in Este (obe sestri zaigrata kot njeni sestri tudi v filmu, kot tudi njihovi starši), v svoji vlogi blesti – je ognjevita, a pristna in zmožna globoke introspekcije – ne samo takrat, ko svojo starejšo sestro vpraša, če je čudno, da se druži s petnajstletniki; po napetem prizoru vožnje s tovornjakom po hribu navzdol zamišljeno obsedi na pločniku in opazuje fante, ki zganjajo norčije in se očitno ne zavedajo, da bi se lahko vse skupaj tragično končalo – takrat tudi sprejme odločitev, da mora narediti v življenju korenitejšo spremembo, če namerava zares odrasti.

Kadar filme opisujemo kot epizodične, je to običajno mišljeno z negativno konotacijo, vendar je v primeru Sladičeve pice to vse prej kot očitek. Film z ležernim ritmom elegantno niza prigodo za prigodo ter naturalistično razvija odnos med glavnima likoma. Topli toni in zrnata fotografija pripomorejo k občutku nostalgičnosti, ključno vlogo pa odigrajo tudi soseske v s kalifornijskim soncem obliti dolini San Fernando. Za izvirno glasbeno podlago je znova poskrbel Jonny Greenwood, a izbrane skladbe največjih glasbenih izvajalcev tistega obdobja (v filmu boste slišali vse od Sonnyja & Cher do The Doors, Paula McCartneyja in Davida Bowieja) so tiste, ki dodatno pripomorejo k avtentičnosti poustvaritve zgodnjih 70. let. Inherent Vice, ki ga je Anderson posnel po knjižni predlogi Thomasa Pynchona, z melanholičnim tonom napove konec v pop kulturi pogosto idealiziranega obdobja hipijev; kot protiutež pa se Sladičeva pica v sicer negotovo prihodnost skozi neobremenjene oči mladosti raje zazre optimistično.