Škrlatni vrh (Crimson Peak)
V svojem najnovejšem filmu se Guillermo del Toro ukvarja z duhovi kot simbolom preganjajoče preteklosti. V 19. stoletju, približno v času industrijske revolucije, spoznamo Edith Cushing (Mia Wasikowska), mlado skorajda feministko, kritično mislečo mladenko z izrazito empatijo ter nadobudno pisateljico, ki se je izjemno približala svojim sanjam in se dogovarja za izdajo svojega prvega romana, posvečenega prezgodaj preminuli materi in njenim svarilom. Zanimivo je, da v njem piše o duhovih kot »metafori za preteklost« – slednji je do takrat sicer še ne zasledujejo, jo pa kmalu bodo. Sama torej nevede napiše avtobiografski roman o svoji prihodnosti. Edith je lik nasprotij. Po eni strani ima distanco do ljubezni in se ji družabni plesi zdijo nepotrebni, hoče sama služiti svoj denar in delati, ne pa živeti od moževega prihodka, po drugi strani pa vsa ta prepričanja zavrže, ko se dejansko zaljubi v sira Thomasa Sharpa, baroneta (Tom Hiddleston). Ima torej izrazite austenovske lastnosti, kar nakaže že opazka sosede, ko ji reče: »Ah, ti naša Jane Austen.« Edith se kot romantični lik ne upira ideji »stare device«, dokler izkusi vsaj pravo ljubezen.
Film Škrlatni vrh je predvsem zgodba o ljubezni. O vrstah ljubezni (zaljubljenost, naklonjenost, starševska ljubezen, incest), o tem, kako se ljubezen zgodi in kako konča. Do prihoda Thomasa v Buffallo, kjer se dogaja del filma, Edith čuti čustva naklonjenosti do Alana McMichaela (Charlie Hunman), zdravnika in njenega prijatelja iz otroštva. Alan je prijazen, uspešen in predvsem dostopen, njegova največja pomanjkljivost je manko zanimanja za literaturo. Edithin roman mu je sicer všeč, toda zgolj zaradi ljubezni, ki jo čuti do Edith, ne zaradi ljubezni do romanov. Thomas Sharpe pa že ob prvem srečanju pohvali Edithino pisavo ter roman, sploh popolnost ljubezenske zgodbe. In to je dovolj, da ga ona vzljubi, se zanj postavi pred očetom ter v njem najde svojega zaveznika, prijatelja in bodočega moža. Njen roman je tako povod za ljubezen – če ljubiš moje delo, ga torej razumeš in potemtakem jaz ljubim tebe. Ko spoznamo odnos med Thomasom in njegovo starejšo sestro Lucille, postane očitno, da je vzrok za Edithino romantično naravo predvsem v prezgodnji smrti njene matere in v tem, da je odraščala kot edinka. Njen oče je veliko pregaral, da sta postala premožna, da je hčeri zagotovil finančno varnost, čeprav si hoče ona (verjetno) prav zaradi tega vzorca trdega dela svoj kruh priskrbeti sama. Od doma je navajena pristnih čustev med staršema, od odnosa njenih staršev do nje pa topline in ljubečih odnosov.
Drugo skrajnost ljubezni predstavljata že omenjena Lucille in Thomas Sharpe. Prihajata iz plemiške družine, ki jo je oče spravil v bankrot, mati pa s fizično zlorabo ob čustveno stabilnost. Ker sta odraščala sama, v razpadajoči hiši na od ljudi oddaljeni posesti, sta se lahko družila le med sabo in se zanesla zgolj drug na drugega. Tako sta razvila nezdrav odnos ne samo drug do drugega, temveč tudi do vsakega, ki z enim od njiju naveže stik. Nevajena trdega dela tako iščeta bogate, osamljene in osirotele mladenke, da jih zapeljeta, ubijeta in jim ukradeta denar. Ko se Thomas iskreno zaljubi v Edith, seveda ne gre pričakovati srečnega razpleta.
Film se ponaša z izjemno fotografijo. Streha v Allerdale Halle (znanim tudi kot Škrlatni vrh), kamor se po poroki vsi trije Sharpovi preselijo, ima zaradi dotrajanosti in pomanjkanja sredstev luknjo v strehi. Jeseni skozi to luknjo pada odpadajoče listje, pozimi pa skoznjo naletava sneg. Estetika tega prizora je neverjetna, prav tako konsistentnost padavin. V čisto vsakem prizoru, kjer je viden prostor pod luknjo, je ta izpostavljena.
Omembe vredna je tudi kostumografija (predvsem kar zadeva Edithina oblačila): v prizorih v New Yorku je Edith urejena, nosi moderne obleke, ima spete lase in izžareva eleganco in ponos. Daje vtis vedno zbrane, mirne in predvsem prisebne osebe. Ko se preseli v Allerdale Halle pa njeni lasje postanejo razmršeni, spuščeni, kodrasti in njene obleke bolj bledikastih barv, ekstravagantne in njena cela pojava nasploh spominja na duha. Edithina vizualna podoba tako ponazarja tudi njeno duševno stanje.
Obravnava ljubezni je postavljena v različne okoliščine in v različne odnose. Nepredvidljivost ljubezni, njena pogubnost, tisto nekaj, kar premaga vse ovire, in konec koncev tudi umreti za ljubezen. Kljub močni zgodbi pa sporočilo ostane klišejsko, saj dobro premaga zlo. Še več, žal z izjemo že izpostavljenih elementov (fotografija, scenografija in kostumografija) nič na filmu ni tako močno, da bi lahko govorili o presežku, o grozljivki pa sploh ne (razen v smislu uničujoče moči ljubezni).
