Skriti faktorji (Hidden Figures)
Katherine Johnson (Taraji P. Henson), Mary Jackson (Janelle Monáe) in Dorothy Vaughan (Octavia Spencer) so skriti faktorji, temnopolte znanstvenice, ki so delale kot računarke za Naso v času vesoljske tekme med ZDA in Sovjetsko zvezo. Kot osnova za scenarij je služil istoimenski biografski roman Margot Lee Shetterly. Katherine pomaga s svojim znanjem analitične geometrije Johnu Glennu (Glen Powell) obleteti Zemljo, Mary postane Nasina prva temnopolta inženirka, Dorothy pa sodelavke nauči programiranja, takoj ko spozna, da bo novi IBM kmalu odpravil potrebo po računarjih. Glavne junakinje tako že v čisti osnovi poosebljajo bistvo danes tako priljubljenega pojma badassery, hollywoodska logika razmetavanja z dramo pa jim ne dela uslug.
Paralelno spremljamo razvoj tihe in na videz krotke Johnsonove, ki je z izjemnim razumevanjem števil in likov osupnila že v otroštvu, ter Vaughnove in Jacksonove, enako izjemnih, a za ščepec glasnejših in bolj uporniških znanstvenic. Skupaj delajo pod pritiskom zaničljivega odnosa uprave, ki Afroameričanke dojema kot razpoložljiva sredstva. Tako se režiserjev vložek prizorov, v katerih Johnsonova dobre pol ure teče do zahodnega krila in nazaj, ker na novem delovnem mestu ni stranišč za temnopolte, sprva zdi spoštovanja vreden poklon spominu na nadloge, s katerimi so se soočali temnopolti. Vendar pa se povsem fiktivna situacija (Johnsonova je namreč izjavila, da se, kar se stranišč tiče, v službi za segregacijo ni menila) razreši, ko šef oddelka Al Harrison (Kevin Costner) razbije znak, ki označuje stranišče za temnopolte in naznani, da tovrstne ločnice pri Nasi ne bo več. Prihod »belega rešitelja« je v tem primeru nepotreben in nekoliko žaljiv, sploh če upoštevamo dejstvo, da ženske, po katerih so oblikovani liki, niso bile deležne takih gest. Razen tega je rasizem pristno prikazan, deležni smo namreč celotnega spektra diskriminatornih osebnosti, od teh, ki si kljub nagonski osornosti do temnopoltih dopovedujejo, da do njih ne gojijo zamer, do tistih, ki so pravičniško prepričani, da je z drugorazrednimi ljudmi treba ravnati kot pritiče statusu.
Čeprav so nekatere scene upravičene in efektivne (npr. prizor, v katerem se junakinje pošalijo na račun policista), saj je vsaka kinematizacija vsaj malo dramatična, pa je njihovo kopičenje nepotrebno in redči pristnost že tako navdušujoče resnične podlage. Slednjo po drugi strani okrepi čudovito izpeljana kostumografija, ki nas popelje v zgodnja šestdeseta, ko so veljali strogi kodeksi oblačenja – kljub temu si kostumografinja privošči nekaj svobode, kar se tiče lika Katherine, saj si je igralka oblačila izdelala kar sama.
Kontrast med vzhajajočo revolucijo proti segregaciji s prikazi delovanja Martina Luthra Kinga in logiko uvajanja sprememb v smeri toka je učinkovito izveden. Smotrnost pasivnega upora izlušči prav nejevolja tistih (in mednje sodi tudi Maryjin mož), ki v tem vidijo zgolj spodbijanje coupdetajevske rešitve. S pomočjo protagonistk spoznamo, da je včasih zmago lažje doseči, če ostaneš v ringu, kot če v dvorani podtakneš požar. To poudarja tudi primerno hiter tempo dejanj in ukrepanja žilavih žensk, ki za postopno prilagajanje in podobne nesmisle niso imele časa.
Ekranizacijo zgodbe ameriških herojk nedvomno zaznamuje in povzdiguje izjemen nastop igralske zasedbe, predvsem protagonistk, ki so znanstvenicam pred kamero vdihnile življenje v vsej njihovi veličini. Potrebo po moralnosporočilni teži film izpolni že s samo izbiro tematike in neoporečnim kastingom (med drugim so kot znanstvenika rekrutirali tudi »Velikega pokovca«, Jima Parsonsa), dobršna mera hollywoodskosti pa vseeno ni prevelika cena za seznanjanje javnosti z zgodbo tovrstnega kalibra.
Napovednik za film:
[embedyt] http://www.youtube.com/watch?v=5wfrDhgUMGI[/embedyt]
