Riverdale (1. sezona)
Zamislite si mesto. Mestece, pravzaprav. Z imenom Riverdale. Tako majhno, da se večina njegovih prebivalcev med seboj zelo dobro pozna. Na videz se Riverdale s svojo varnostjo, spokojnostjo in nedolžnostjo prav nič ne razlikuje od drugih mestec. A nekega vročega poletja brezskrbno idilo prekine grozljiva novica, ki četrtega julija, na tako zelo ameriški dan, pretrese celo mesto. Iz reke potegnejo truplo obetavnega športnika Jasona Blooma, najstnika, ki je dlje časa veljal za izginulega. A še preden se je Jason utopil, je bil umorjen. Zveni znano?
Glavna zgodba precej spominja na tisto iz kultne serije Twin Peaks (1990–1991) Davida Lyncha in Marka Frosta, ki je gledalce pred televizijske zaslone prikovala v zgodnjih devetdesetih letih. S serijo si deli tudi igralko Mädchen Amick, ki je takrat upodobila nežno in čustveno natakarico Shelly Johnson, sedaj pa je kot mati ene od osrednjih likov, Alice Cooper, njeno pravo nasprotje – je hladna, brezčutna in manipulativna. Z vsebinskega vidika se serija spogleduje tudi s priljubljenimi Malimi lažnivkami (Pretty Little Liars, 2010–), ki so obnorele svet, saj se obe osnovni zgodbi pleteta okoli skrivnostno izginulega najstnika, njegovih prijateljev in znancev ter nevarnimi skrivnostmi, ki jih čuva vsak izmed njih.
Riverdalova glavna aduta sta peščica zanimivih likov in zapletov, ciljna publika serije pa so mlajši gledalci, kar se odraža v sami zgodbi. Ta se osredotoča na skupino najstnikov, ki jih poleg običajnih pubertetniških težav pesti še dejstvo, da je njihov prijatelj končal kot žrtev morilca, ki blodi po mirnih riverdalskih ulicah.
Protagonist je Archie Andrews (K. J. Apa), ki je poletje preživel na očetovem gradbišču, se tam zapletel v divjo romanco s profesorico glasbe (kar spomni na zaplet Arie Montgomery in njenega profesorja Ezre Fitza v Majhnih lažnivkah) in zdaj koleba med svojo oziroma očetovo vizijo prihodnosti. Njegova soseda, Betty Cooper (Lili Reinhart), je vanj do ušes zatreskana, njena največja želja pa je upreti se kalupu pridnega dekleta, ki v življenju počne le tisto, kar ji narekujeta stroga starša. Pri tem ji pomaga nova prijateljica Veronica Lodge (Camila Mendes), ki se z mamo priseli iz New Yorka in s svojimi močnimi stališči ter uporniško držo razburka celotno dogajanje. Vlogo pripovedovalca prevzema Archiejev nekoč najboljši prijatelj Forsythe Jones III z vzdevkom Jughead (Cole Sprouse), ki raziskuje zgodbo o riverdalskem umoru. Gre za tipične like najstniških filmov (ali še natančneje – najstniških grozljivk), saj so v osrednjih vlogah priljubljeni športnik, nedolžno pridno dekle, seksapilna in pretkana newyorška princesa in izobčenec/internetni geek. Klišejska karakterizacija pa deluje, saj gre za poklon slasher grozljivkam osemdesetih in devetdesetih let (na primer Nočna mora v Ulici brestov [A Nightmare on Elm Street, rež. Wes Craven, 1984] ), kar sta kasneje s pridom parodirala Krik (Scream, rež. Wes Craven, 1996) in Koča v gozdu (The Cabin in the Woods, rež. Drew Goddard, 2012). Liki se kasneje izkažejo za veliko kompleksnejše, saj ima vsak izmed njih svojo skrivnost, ki je spretno vtkana v osrednji zgodbeni lok, z njimi pa ustvarjalci spretno preobračajo karakteristične stereotipe. Večina zapletov bazira na romantičnih pripetljajih med liki, a so ti dovolj plastični in zabavni, da klišeji ne pridejo do izraza. Med liki izstopa Veronica Lodge, ki prinaša newyorško svežino, modernost in svobodo ter z namerno (in že omenjeno) klišejskostjo ostalih likov ustvarja zabavna trenja. S Kevinom Kellerjem (Casey Cott), po njenih besedah »instantnim najboljšim prijateljem«, poskrbita za večino zabavnih trenutkov.
Riverdale prežema nostalgija osemdesetih let. Ne samo vsebina serije, celo promocijski posterji so polni referenc na estetiko osemdesetih, od načina oblačenja, prek žareče fluorescentnih neonskih panojev, ki oglašujejo edino riverdalsko slaščičarno in dodajo mističen pridih, do ves čas prisotnih pisanih mlečnih šejkov s smetano in češnjo na vrhu, ki jih najstniki pridno srkajo s slamicami. Slog se je razširil z Netflixovo megauspešnico Stranger Things (2016–), v filmskem svetu pa sta ga med zadnjimi odmevnejšimi izdelki bolj ali manj uspešno skušala oživeti Super 8 (rež. J. J. Adams) leta 2011 in Zlo za petami (It Follows, rež. David Robert Mitchell) tri leta kasneje. Serija sicer temelji na stripu založbe Archie Comics, kateri se ne pokloni zgolj z izbiro sloga, ampak tudi z nekaterimi liki (npr. fiktivna dekliška rok glasbena skupina Josie and the Pussycats).
Rezultat je nostalgična razglednica takšnih in drugačnih referenc na osemdeseta leta prejšnjega stoletja, ki je kot celota kratkočasna, a tudi hitro pozabljiva in služi kot dovolj dobra uvertura v grandiozno vrnitev Twin Peaksa na male ekrane.
