Ritem norosti (Whiplash)
Trditi, da Ritem norosti ne govori o jazzu, je na prvi pogled trapasto, saj ga ta glasbena zvrst vendarle zelo očitno prežema. V resnici pa slednjo le premeteno uporabi kot odskočno desko za razglabljanje o veliko bolj splošnih in brezčasnih temah, predvsem o odrekanju in žrtvovanju, ki sta logična posledica osredotočene, neusahljive želje po mojstrovanju določene panoge, o ceni, ki jo terja zapis v zgodovino, in o nadarjenosti oziroma o nečloveških naporih, potrebnih za njeno realizacijo.
Devetnajstletni Andrew Neyman je pripravljen enemu cilju, obvladovanju jazzovskega bobnanja, podrediti vse drugo in pozabiti na malenkosti, kot so prijatelji, dekle in prosti čas – ne more si jih privoščiti, tako kot si občinstvo ne more privoščiti pretiranega razmišljanja o »pravilnosti« take zagnanosti, kot tudi ne o tem, ali krutost morda nudi večjo spodbudo od prijaznosti. Ta in podobna vprašanja se resda vsiljujejo samodejno, a zanje ni časa: tempo tega nizkoproračunskega indie filma, nabitega z energijo, je bliskovit, sam film pa poln življenja in poskočen kot njegova naslovna pesem.
Neizprosen dirigent Terrence Fletcher (sijajno ga upodobi J. K. Simmons, ki si je za to vlogo prislužil nominacijo za oskarja), pod taktirko katerega se znajde nič hudega sluteč nadobudni mladenič, spominja na narednika Hartmana iz filma Full Metal Jacket in mojstra borilnih veščin Pai Meija iz filma Ubila bom Billa; njegove metode so skrajne, njegovi verbalni napadi boleče izvirni in mestoma naravnost smešni, njegov odnos z mladeničem pa poln trenja in predstavlja bitko dveh volj.
Zmeraj, ko v prestrogem učitelju skupaj z Andrewom zasledimo kanec človečnosti, se izkaže, da nas je vlekel za nos: meja med samosvojim spodbujanjem in psihičnim nasiljem je karseda zabrisana. Zlasti v tovrstnih prizorih je iluzija skoraj popolna. Film jo tudi sicer spretno gradi in ohranja, kar je le ena izmed njegovih številnih odlik – k njim lahko za zdaj mirne duše prištejemo vsaj glasbo. O njeni odličnosti kakopak ni vredno izgubljati besed: ljubitelje jazza bo film opomnil, zakaj ga imajo tako radi, morda pa bo vrata v ta svet odprl tudi nekaterim neposvečenim.
Kljub temu pa ravno tu nastopi potencialni problem: ker bistven del filma predstavlja prav glasba, bo ljudem, ki jazza niso poslušali svoj živ dan in tega nimajo namena storiti niti po ogledu, nudil občutno manj. Tega mu resda ne moremo šteti v škodo, napake, ki jih zagreši, pa mu lahko.
Težave še zdaleč niso številne, a so vsekakor opazne: nekateri se morda ne bodo mogli otresti občutka, da so določene stranske zgodbe (zlasti tista z dekletom) same sebi namen, pomanjkljivost, ki glede na omenjeno ohranjanje filmske iluzije moti toliko bolj, pa leži v tem, da smo tu in tam nehote opomnjeni na to, da vendarle strmimo v platno. Tega so krivi nekateri predvidljivi razpleti, tako značilni za ta medij, resnici na ljubo pa se jim skoraj ni mogoče izogniti, zlasti v luči žanra. Celokupno je film vsekakor vreden ogleda v kinu.
Ritem norosti je s pogosto rabo detajla, hitrimi rezi in nenadnimi švrki kamere velikokrat vreden svojega naslova. Je tudi film, ki ne stavi na zgodbo, temveč vse učinke doseže s srčno glasbo, odlično igro, pikolovsko režijo in kompleksnim odnosom glavne dvojice likov, naposled pa se našteti elementi spojijo in eksplodirajo v ekstatičen konec – kot bi vročičnemu zaključnemu plesu filma Črni labod odvzeli vso melanholijo in drobec bolestnega perfekcionizma. Drobec.