Rez! (Coupez!)
Režija: Michel Hazanavicius
Scenarij: Michel Hazanavicius
Fotografija: Jonathan Ricquebourg
Igralska zasedba: Romain Duris, Bérénice Bejo, Grégory Gadebois
Datum izida: 17. maj 2022 (Francija)
Ocena: 5
Za to noč čarovnic je poleg grozljivk Noč čarovnic se konča (2022) in Nasmeh (2022) v slovenske kinematografe zašla prav posebna filmska izkušnja – film Rez! (2022) je verjetno najbolje gledati tako, da o njem ničesar ne vemo, še žanra ne. Gre za film, ki je na presenečenje mnogih otvoril letošnji filmski festival v Cannesu, škoda pa je, da je kar nekaj gledalcev odkorakalo iz dvorane in niso dočakali skritega aduta, ki ga nudi. Film nas namreč zavaja in nam da misliti, da gre ne samo za slab, temveč tudi nevšečen in mestoma nejasen triler o živih mrtvecih. Potem pa postopoma odkrijemo, da je pravzaprav nekaj drugega.
Na tem mestu je treba povedati, da je film zvest rimejk japonske uspešnice One Cut of The Dead (Kamera o tomeru na!, 2017); zvest je pravzaprav do te mere, da bi lahko razen manjših sprememb govorili o istem filmu. Na začetku spoznamo amatersko filmsko ekipo, ki snema film o živih mrtvecih. Utrujen od neštetih ponavljanj režiser nahruli svoje igralce in zapusti prizorišče, tako da si ostali vzamejo premor. Ko igralci posedajo na setu in bentijo nad režiserjem, pa se zgodi najmanj pričakovano – skozi vrata stopijo pravi zombiji.

Odvije se vse tisto, kar smo že vajeni od žanra: živi mrtveci napadejo ekipo, enega izmed njih ugriznejo, potem pride do medčloveške drame, v oči pa bode nadvse nenavaden ritem dogajanja. Med izbruhi akcije namreč vse pogosteje zavladajo razvlečeni predahi, ko zgodba povsem nenaravno obstane, liki pa se vedejo vse bolj čudaško in nekonsistentno, dokler sama logika filma ne razpade in nas z nenadnim mlahavim koncem pusti naveličane, zmedene in nezadovoljene. Prikaže se odjavna špica in zavemo se, da smo gledali katastrofalno slab film, morda si rečemo, da ga je bilo vsaj hitro konec – čeprav je bilo mestoma zabavno, je zgodba preprosto preveč čudna in zmedena, da bi zadovoljila gledalca. Potem pa se prikaže napis: »Pred enim mesecem.«
Spoznamo režiserja, do katerega stopijo japonski producenti z nadvse nenavadnim projektom. Radi bi namreč posneli film o amaterski filmski ekipi, ki snema film o živih mrtvecih in jih med tem napadejo pravi živi mrtveci. Posebnost projekta pa je to, da film nameravajo prenašati v živo, tako da mora biti brezhibno usklajen in posnet v enem kosu. Tako odkrijemo tistega skritega aduta – kar smo gledali do sedaj je bil film znotraj filma, zdaj pa bomo lahko gledali, kako je nastal. In lahko se bomo smejali, ko bomo odkrivali, kaj vse je šlo v zakulisju narobe, da je nastala takšna katastrofa.

Rez! je izredno zabavna in edinstvena izkušnja, ki bi znala biti idealna izbira za filmski večer s prijatelji. Z drzno strukturo tvega, da bo marsikdo prenehal z gledanjem, in to je tudi odlika filma – s tem, ko nas zavaja, pripravi teren za razkritje. Vsa hvala in občudovanje sicer gresta originalnemu filmu, saj v luči preverjenega uspeha, ki ga je imel po vsem svetu, o drznosti in tveganju francoske kopije ni mogoče govoriti. Gre za varen rimejk, ki skuša čim manj odstopati od originala – v glavnem le nekoliko posvetli paleto barv in zgladi njegovo low-budget estetiko. Svoje prispeva tudi zabaven lik glasbenika Fatiha (Jean-Pascal Zadi), ki s svojo prikupno zavzetostjo za projekt pri gledalcih izzove precej smeha. Film pa se skuša tudi opravičiti za dejstvo, da je rimejk, zato v zgodbo vključi producente iz originalnega projekta, ki priletijo iz Japonske, da bi financirali francosko kopijo. Gre za izredno površno taktiko, ki filmu doda nekaj nezanimivih zapletov, po drugi strani pa je ta »podzgodba« popolnoma nesmiselna, saj se morajo japonski producenti ponovno čuditi zapletom, ki so jih izkusili pri svojem originalnem projektu, kot da bi nanje nenadoma pozabili. To je lahko eden izmed razlogov, zakaj je bolje gledati izvirnik.
Za konec naj še upravičim svojo oceno filma, ki je glede na hvalo in priporočilo v tej recenziji dokaj nizka. Ponovno velja poudariti, da tako izvirnik kot rimejk nudita podobno izkušnjo, toda prvi predstavlja drzen in inovativen filmski podvig, medtem ko drugi deluje kot previdna in preračunljiva kopija, ki skuša s preverjenimi sredstvi prepričati evropski trg – in kljub temu v večini pogledov ne uspe dohajati originala. V luči tega lahko film hvalimo zgolj zato, ker je vsaj do neke mere uspel reproducirati izvirnik, ne gre pa ga hvaliti za edinstveno izkušnjo, ki nam jo nudi. Kar deluje, deluje v glavnem zato, ker se ustvarjalci niso upali oddaljiti od originala.
Uredil: Alen Golež
Lektorirala: Ivana Rosa