67. puljski filmski festival
Ljubitelji filma smo tudi letos prišli na svoj račun in uživali v najlepšem kinu pod zvezdami, v pravljičnem puljskem amfiteatru. Čeprav je bil festival zaradi pandemije prestavljen na konec poletja in izpeljan v nekoliko okrnjeni obliki, lahko rečem, da je bil letošnji program dober, zanimiv in drugačen kot prejšnja leta. Končno se je hrvaška kinematografija lotila drugih tem in za seboj pustila vojno tematiko, ki smo ji bili priča v prejšnjih letih. Za glavno nagrado, veliko zlato areno, se je v kategoriji hrvaški film potegovalo šest filmov (Tereza37, Mare, Glas, Ideš? Idem, Ribanje i ribarsko prigovaranje, Mater). Letos so bile v ospredje postavljene ženske – v kar treh filmih imajo glavno vlogo oz. so protagonistke zgodb (Mare, Tereza37 in Mater). V kategoriji manjšinske hrvaške koprodukcije se je predstavilo deset filmov, med njimi so kar trije slovenski filmi (Ne pozabi dihati, Vsi proti vsem, Jaz sem Frenk). Režiser Metod Pevec je prejel zlato areno za režijo celovečerca Jaz sem Frenk, zlato areno za najboljši film v kategoriji manjšinskih hrvaških produkcij pa so podelili kosovskemu filmu Agina kuća (Lendite Zeqiraj).
Veliko zlato areno za najboljši hrvaški film je prejel celovečerec Tereza37 (Danilo Šerbedžija). To je zgodba o ženski srednjih let, ki po tem, ko podleže pritisku družbe in se ne zna soočiti z zakonskimi težavami ter neplodnostjo, obrne nov list in začne raziskovati na novo pridobljeno svobodno življenje.
Publika je najvišjo oceno podelila filmu Otac (Srđan Golubović), ki si je prislužil nagrado zlata vrata Pulja. Gre za pretresljivo zgodbo o očetu, ki mu center za socialno delo zaradi revščine vzame otroke. Odloči se za borbo, vzame stvari v svoje roke in se pogumno poda na pot, da bi mu otroke vrnili.
Med filmi, ki sem si jih ogledala (Mare, Tereza37, Ideš?Idem ter Ribanje in ribarsko prigovaranje), si največ pozornosti nedvomno zasluži film Ribanje in ribarsko prigovaranje (Milan Trenc). Režiser in scenarist je uspel na platno prenesti kulten, najstarejši hrvaški potopis iz 16. stoletja, ki ga je zapisal Petar Hektorović, glavni junak filma. Odlično ga je upodobil Rade Šerbedžija, ki je prejel nagrado za najboljšo moško glavno vlogo. Zgodba o tridnevnem ribiškem potovanju od Hvara prek Brača do Šolte nazorno prikaže običaje, ribiški način življenja, kulinariko, pokrajino južne Dalmacije, predvsem pa odnose med dvema družbenima slojema. Hektorović pluje skupaj z dvema ribičema, Paskojo (Leon Lučev) in Nikolo (Bojan Brajčić) ter se na potovanju vrača v svojo mladost, k pokojnemu dekletu, spominom, obenem pa se zlije z nižjim, ribiškim slojem. Film je poseben tudi zaradi kostumografije (s katero so na platno uspešno prenesli duh 16. stoletja), glasbe (posebno pozornost pritegnejo glasbeni vložki, kjer ribiča pojeta ljudske pesmi) in renesančnega jezika, ki je v filmu v veliki meri ohranjen in mu da poseben pečat.
Omembe vredna je tudi komedija Ideš?Idem (Ljubo Zdjelarević), svojevrstno potovanje od Zagreba do Istanbula. Veronika (Veronika Rosandić) se po razhodu s fantom na pobudo prijateljice Kaje (Kaja Kočevar) in njenega prijatelja Vida (Vid Juračić) odpravi na potovanje. Družba na pot krene s starim kombijem. Na poti se jim pridruži gejmer Baka Prase (Bogdan Ilić), ki želi v Istanbulu najti svojega virtualnega sovražnika, turškega gejmerja Merta Efea (Mert Efe). Potovanje je polno nepričakovanih dogodivščin, težav, med potniki se spletejo različne ljubezenske ter prijateljske vezi, konec je srečen. Veronika se pobota s fantom, Vid in Kaja se vrneta kot par, Baka Prase pa v turškem sovražniku najde prijatelja. Zanimivo je, da v vseh vlogah igrajo popularni youtuberji. Film popestrijo zvočni in vizualni efekti, povezani z virtualnim svetom, ki gledalcu prikažejo današnjo virtualno komunikacijo, zabavni so tudi jezikovni vložki (razumevanje slovenščine in hrvaščine v medsebojni komunikaciji).
Film Mare (Andrea Štake), ki je festival otvoril, ima zanimivo izhodišče – Mare (Marija Škaričić) je naveličana suhoparnega zakonskega in družinskega življenja, ko nenadoma začuti vznemirjenje ob tujcu Piotru (Mateusz Kościukiewicz), ki v njej znova prebudi ogenj. Vendar pa ima gledalec občutek, da so prizori pretirano statični in prepočasni, čustva pa premalo intenzivna, da bi jih lahko zaznal. Tako Mare kot Tereza37 sta zgodbi o nezadovoljstvu ženske v tipičnem patriarhalnem okolju, kjer se ženske še danes borijo za enakopravnost.
Žal si nisem uspela pogledati dokumentarnega filma o istrskem Titaniku Berge Istra, saj so bile vstopnice takoj razprodane, a po kritikah sodeč si je film o izginotju največje ladje puljskega Uljanika vredno ogledati.
67. puljski filmski festival je prikazal manj filmov, a lahko trdim, da je bila njihova kvaliteta boljša kot prejšnja leta. Malo številčna publika (zaradi omejitve se je na vsaki projekciji lahko zbralo zgolj 1500 gledalcev) je zagotovo uživala v omenjenih projekcijah, raznovrstnih zgodbah in različnih žanrih. Pohvaliti je treba tudi to, da so bili del programa dokumentarni filmi (poleg Berge Istre še film Galeb – o Titovi ladji, s katero je obiskal 18 držav na treh celinah).
Čeprav je bil festival prikrajšan tudi za spremljevalni program, si je bilo še zmeraj mogoče ogledati nekaj razstav (izstopala je razstava Memo muzeja Crno-bijeli svijet o retrospektivi festivala) in prisluhnili predstavitvam knjig – največ pozornosti je bilo namenjene knjigi Kinematografske djelatnosti i pulska svakodnevica 1919 – 1943.
Pulj kot filmsko mesto vsekakor potrebuje takšne dogodke in veseli me, da je bil festival na koncu izpeljan; ogledali smo si lahko kar nekaj dobrih filmov in v mestu začutili filmski utrip.
