RENATO: Cunk v Pisarni na televiziji v Cerknici

Naslov: RENATO
Avtorja serije: Jan Štefančič in Bor Šparemblek
Režija: Jan Štefančič
Fotografija: Bor Šparemblek
Igralska zasedba: Miha Razdrh, Tines Špik, Aleš Sečnik, Marijana Brecelj, Jan Gerl Korenč, Neža Mihelič, Saša Pavček
Datum izida: 1. april 2025
Ocena: 5/5

Renato je serija, ki se v skrbno prilagojen urnik nenadzorovanega bingeanja tujih pretočnih vsebin prikrade kot strela z jasnega. Priporočila ti jo je naključna nalepka na ALUO dovozu, predlagal jo je šef od punce in omenil brat od kolega. Rekel je: »Lej, ne vem, poglej, men se je zdelo dobr.« Na YouTubu prosto dostopna celotna sezona (za sprotne navdušence so novi deli izhajali ob nedavno minulih torkih) vsebuje le devet polurnih epizod. Ravno dovolj, da se po morebitni naveličanosti, nenehnem razočaranju in postopnem nezaupanju v slovensko televizijsko produkcijo v gledalčevo podzavest prikrade mazohistična iskrica upanja, ki v kombinaciji s kratkoročnim navalom spomladanskega poguma in zaključenim strelom Poslednjih od nas (The Last of Us, 2023–) privede do ogleda prvega dela z naslovom »Kosmate sanje«. Pilotna epizoda je izšla prvega aprila, s čimer je dodatno podčrtala lastni žanr in konceptualno premiso – vse je ena velika šala. In tokrat dobra.

Zgodba se odvija v Cerknici, kjer na škrge (in komu na čast?), pa vendar (nekako napol) zavzeto, obratuje lokalna televizija Zeleni odsev. Spričo enega od uspešno prijavljenih razpisov pričenja s produkcijo nove mladinske oddaje, ki jo vodi na novo prispeli one-and-only Renato Seliškar (Miha Razdrih). Renato je pojava od modela: priden delavec, novinar, svetovljan, intelektualec, vrelec idej in hudomušne iznajdljivosti, odličen sogovornik, iskren prijatelj in neuslišani loverboy. Kao. Svojo oddajo poimenuje STO%KUL. Gre za pogovorno oddajo na temo umetnosti in družbe, paranormalnih vsebin, pop kulture ter tehnologije. Medtem šef televizije spizdi na Tajsko, obstoječo ekipo (tehnike, snemalce, montažerje, tajnico in čistilko) pa prepusti v (ne)milosti Renatove nenadjebljive vizije. Izginuli šef mu namreč popolnoma zaupa (beri: dol mu visi) z izbrano vsebino in eksperimentalno izvedbo, ki je prej kot z drznostjo in ustvarjalnostjo povezana z Renatovo abotnostjo in neupravičeno samozavestjo. Sodelavcem se oddaja zdi slaba in sramotna, Renato pa egoističen in čudaški. K dodatni tenziji in situacijskemu humorju pripomore format mokumentarca; po televiziji se namreč mudijo študentje, ki se ob manku konkretnih ali koristnih zadolžitev v času tamkajšnjega opravljanja prakse odločijo za nenehno dokumentiranje zaposlenih. Spremljamo torej mokumentarec delovnega okolja na lokalni televiziji, ki ga razbijejo krajši izseki iz Renatove pogovorne oddaje.

Poleg specifičnega narativnega nastavka (marginalne) geografije in (še bolj marginalnega) statusa majhne lokalne televizije serijo odlikujejo predvsem dobro spisani liki. Slednji so spretno izoblikovani; dovolj prepričljivi, ravno prav specifični, malenkost stereotipni, malo neumni, in kar je najbolj pomembno – med seboj (ne)kompatibilni na način, ki sproža duhovito veseloigro in zvrhan koš zadrege iz druge roke. Kljub nasičenosti obravnavanih tematik in pojavljajočih se konfliktov se zdi, da se vsi pojavljajo spontano, neprisiljeno, običajno, brez agende ali skrivnega cilja po moraliziranju ali razdvajanju gledalcev. V sorazmerno kratko minutažo je umeščeno situacijsko, mestoma mejno (ne zares) norčevanje iz invalidov, socialno ogroženih družin, brezdomcev, dementnih sorodnikov in informacijsko nepismenih boomerjev. V okviru mladinske oddaje STO%KUL pa s strani Renata fašejo še izganjalci hudiča, umetniki, glasbena skupina Joker Out, psihoterapevtke, mobilne igre, Zoran Mušič, vesoljci, otroci s posebnimi potrebami, holokavst, strokovnjaki za pornografijo in skrivnostno življenje angelov.

Zanimivost je, da intervjuvanci v oddaji STO%KUL niso igralci; so resnični ljudje, obstoječi strokovnjaki in delavci, ki so na pogovor pristali pod pretvezo, da je resničen. Renatova diletantska vprašanja (pospremljena z bizarnimi osebnimi zgodbami) so v glavnem precej neumna (posledično norčava), a ravno prav posrečena; integriteta gosta je skrhana samo do mere, do katere seže Renatova prostodušna norost. Izjemno duhovito, do kraja neumno, a nikdar preveč primitivno ali žaljivo. Zdi se, da sta ustvarjalca serije znotraj nje spretno zmanevrirala zamejen prostor dobrega okusa za slabe šale. V sferi sprejemljivih in kvalitetnih neodvisnih domačih produkcij občasnega padalca na sceno spomni na dobre stare čase Desne strani jajca ali serije V dvoje (2015–2019).

Serija Renato je kot pomanjšan, nedonošen periferni otrok, potomec idejnega konglomerata, lomilca televizijskih src, ustanovitelja revolucionarnega formata mokumentarca in skremža – ameriške serije Pisarna (The Office, 2005–2013). Druga polovica konceptualno prenesljivega genskega materiala serije ostaja heterogena zmes; suspenz in interna zajebancija spomnita na pogovorno serijo Between Two Ferns with Zach Galifianakis (2008–2018), spet drugič na duhovičenje Philomene Cunk (Cunk on Life in Cunk on Earth) in direktnost fiktivnih satiričnih likov Sache Barona Cohena (Ali G, 1998–). Za vse milenijske, staranja in TikToka boječe nostalgične kislice Renato nemara nastopa kot subverzivna, ravno prav prebujena in sodobno zretuširana različica humoristične nanizanke TV Dober dan (1999–2002). Tako kot se je najboljša serija prvobitnega POP TV-ja na prelomu tisočletja pričela z neznanim kovčkom ameriškega keša, se Renato prične s finančnim vložkom javnega denarja, ki temelji na občinskem (morda celo ministrskem) razpisu. Skozi meta-očala zato naslavlja tudi siceršnjo produkcijo takšnih (nadvse pomembnih, dobrodošlih in kreativnih) projektov, ki jih na koncu izvajajo zagrizeni in potrpežljivi ustvarjalci. Zametki serije Renato denimo segajo še v čas korone, produkcijska hiša Povejd’m’ pa jo je financirala iz lastnega žepa, s pomočjo donacij in dobre volje sodelujočih.

Celotno serijo povzdigne obstoj in notranja logika mladinske oddaje, ki po eni strani nadgrajuje posrečen lik Renata, po drugi pa nenehno spodkopava kredibilnost obstoječe televizije. Pojavljajoči izseki oddaje STO%KUL predstavljajo še dodatno sfero nepredvidljivega humorja. Vsebina se mestoma ponuja kot informativna; pretvarja se, da bo gledalca izobrazila o eksorcizmu, koncentracijskih taboriščih, hologramih, statistiki downovega sindroma, naglavnih grehih, hentaiju, mobilnih igrah za dojenčke in angelskih krmilnicah. Serija je povsem pričakovano uspešna, saj je iskrena, pristna in lokalna (četudi humorna, bizarna, glupa in mestoma pretirana); govorimo o fami Luke Dončića, lokalnih tišlarjih, kuhanju šnopsa, tetovirnicah v Župančičevi jami, čakanju v vrsti v Venera Shopu, o nadležnih redarjih v prestolnici, harmoniki, platoju uniona, gverilski žurki v pisarni, brisanju bruhanja, preklinjanju, pisanju poročil financerjem, impresivnih zračnih posnetkih Cerknice in Nevenki Peclin (najbolj agilni zvezdi ljubljanske akademske likovne scene). Tudi izbor uvodnega komada italijanske pevke Mine iz šestdesetih je izredno posrečen in ostane v spominu. Edini pomislek predstavlja manko (še več) enako odličnih, še bolj duhovitih in izprijenih ženskih likov. Ali serija to nujno potrebuje? Sploh ne. Bi jih si jih vseeno želeli? Absolutno ja. Hkrati pa nam je vsem jasno, da bi vse hude bejbe (z obstoječima Tjaši in Brino na čelu) slej ko prej spizdile iz Cerknice (ker je pač Cerknica); razen Brede Mele (Marijana Brecelj), ki je kot vedno odlična, fabulous, vestna in skrbna, hkrati pa ji je edini zares mar za svoje delo in Zeleni odsev. Sprevržena moralka ob koncu serije še zadnjič nasmeji; bilo je kratko, a sladko. Vredno večkratnega ogleda.

Lej ne vem, men se je zdelo kul. Sto%kul.

Uredila: Tinkara Uršič Fratina
Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar