Mala morska deklica (The Little Mermaid)
Režija: Rob Marshall
Scenarij: David Magee, John Musker, Ron Clements
Fotografija: Dion Beebe
Igralska zasedba: Halle Bailey, Jonah Hauer-King, Melissa McCarthy, Javier Bardem, Daveed Diggs
Datum izida: 8. 5. 2022 (Slovenija)
Ocena: 9
Kdo ne pozna Male morske deklice? Pa ne tiste, ki jo je napisal Hans Christian Andersen, temveč tiste, ki jo je leta 1989 na filmska platna pospremil Disney in z njo začel svojo t. i. renesanso animiranih filmov ter se za las rešil pred finančnim propadom. Od izida risanega filma je minilo 34 let, na platna pa se zdaj vrača v obliki ne-risane, igrane (ang. live-action) adaptacije. Podjetje, ki danes presega okvirje animacijskega studia in velja za eno največjih, najpomembnejših in tudi najbolj dobičkonosnih korporacij, namreč v svet že nekaj časa previdno pospremlja reimaginacije svojih najuspešnejših risanih filmov. Tako smo si v preteklih letih lahko ogledali Levjega kralja, Knjigo o džungli, Mulan, Aladina in mnoge druge, v letu 2023 pa smo na velika platna dobili še Malo morsko deklico.
V njej sledimo skoraj do potankosti enaki zgodbi kot v animirani verziji, le z dodanimi prizori, podaljšanimi sekvencami in dodelanimi liki ter nekaj več dialoga. Tako se film od animacije razlikuje predvsem po minutaži, ki je v začetku devetdesetih znašala 1 uro in 23 minut, sedaj pa 2 uri in 15 minut. Dodatni prostor Disney izkoristi za popravljanje »napak«, ki so jim bile očitane v preteklosti, oziroma za prilagajanje zgodbe sodobni družbeni klimi. Tako so vsi prebivalci in vse morske deklice ter dečki rasno raznovrstni. Poleg tega se več prostora nameni princu Eriku in njegovi ujetosti v gradu, s čimer ga poskušajo čustveno približati Ariel. Za razliko od adaptacije Levjega kralja (2019) je animacija živalskih pomočnikov lepše in bolje izvedena ter jim prida več čustvenega naboja. Njihova obrazna mimika je poudarjena in ne strogo »živalska«, zaradi česar pridobijo na človečnosti, značaju in posledično pogosto delujejo v smeri humorja, a še zdaleč ne tako kot v originalu. Še ena sprememba je poudarjena zgodba Ariele, ki se tokrat ne odpove svojemu glasu le zato, da bi ulovila sanjskega princa, temveč je v ospredju predvsem njena radovednost in neizmerna želja po odkrivanju kopnega.
Med ogledom Male morske deklice ne bomo doživeli nič novega. Spomnili se bomo otroških let, ko so nekateri na platnu, drugi na VHS-kaseti, tretji na DVD-ploščku prvič odkrili podvodni svet. V očetovsko strahovlado in pretirano zaščitniški odnos nas bo ponesel Javier Bardem, ki z obrazno mimiko vzbudi strah, jezo in skrb ter se postavi ob bok svoji animirani predlogi. Enako velja za princa Erika, ki ga upodobi Jonah Hauer-King, ki tako po izgledu kot glasovno uspešno vstopi v Ericove čevlje in postane Disneyjev princ za 21. stoletje. Kot omenjeno mu ustvarjalci tokrat dovolijo na platnu preživeti dalj časa, pri čemer se zdi, da želi Disney pokazati, da so princi prav tako kompleksna in rahločutna bitja kot princese.
V igralski zasedbi najbolj izstopa Melissa McCarthy, ki je kos ikonični vlogi Uršule. Kot je sama dejala v mnogih intervjujih, se je za vlogo hobotnice in čarovnice Uršule poglobila v njeno zgodovino. Prvotna animirana Uršula je namreč nastala na podlagi takrat odmevne drag kraljice Divine, katere make-up je ponovno poustvarjen na McCarthy, tako kot je bil že na animirani Uršuli. Značilni teatralnosti morske čarovnice je Melisa McCarthy dodala svoj set specifičnih obraznih mimik, rahlo cvileč, a obenem globok glas ter tako v novi Uršuli pustila svojo sled. Potrebno je omeniti tudi, da so v njeni predstavitveni točki umaknili problematični pripombi, da »imajo moški pravzaprav še raje, če so ženske tiho« in da se lahko dekle »zanese na govorico telesa«. Nedvomno pa je ikonična animirana Uršula dobila enakovredno si, če ne celo boljšo izvedbo, ki je pri novih generacijah in na družabnih omrežjih prav tako postala ikona.
Samo protagonistko izvrstno upodobi manj znana Halle Bailey, ki je njeno animirano verzijo natančno prenesla v sodobnost. Niti najmanjši gib roke ali obrazne mimike ne odstopa od prvotne verzije. Ker večino filma ostane brez glasu, je njena igra še toliko bolj pohvalna, saj nas prepriča izključno s premiki obraza in telesa. Za razliko od izvirnika Ariel ne le izgubi glas, temveč tudi pozabi na dogovor z Uršulo, posledično pa tudi na rešilno bilko poljuba prave ljubezni, s pomočjo katerega bi lahko za večno ostala človek. Na ta način so se ustvarjalci izognili podobi princese, ki obupano potrebuje prinčev poljub. Namesto tega so ustvarili emancipirano princeso, ki si princa želi, vendar ga nikakor ne potrebuje.
Da bi se poljub res zgodil, pa morata poskrbeti rak Sebastijan in ptica Štefka, ki ju gre vsekakor izpostaviti kot lika in glasova. Daveed Diggs, ki glas posoja Sebastijanu, s karibskim naglasom ustvari komičen lik, saj s svojo reinterpretacijo večno obupanega raka preseže animirano verzijo. Tako računalniški učinki kot sinhronizacija so prepričljivi, lika pa občinstvo kupita s svojo nerodnostjo in medsebojnimi prepiri. Ustvarjalci pa so jima večjo težo dali v obliki svojevrstne hip hop glasbene točke. Adaptacija vsebuje skoraj vse skladbe izvirnika, dodane pa so tri povsem nove, za katere je besedila napisal Lin Manuel Miranda, vendar te še zdaleč ne dosežejo kakovosti originalnih skladb, ki si jih prepevamo že desetletja.
Režiser Rob Marshal nas poskuša z Malo morsko deklico ponovno popeljati v magični svet izvirnika in to magičnost prenesti na nove generacije. Če bi film secirali do potankosti, bi zagotovo našli še kar nekaj razlik, a vendar film ostaja zvest svojemu predhodniku. Smo potrebovali adaptacijo? Najbrž ne. Pa vendar si je film ogledalo že mnogo gledalcev. To pa zato, ker se Disney zaveda, da z adaptacijo pritegne tako staro kot mlado. Nekatere zaradi zanimanja, druge zaradi nostalgije, tretjim pa malo morsko deklico predstavi prvič.
Uredil: Alen Golež
Lektorirala: Saška Maček
