Doba Armagedona (Armageddon Time)
Režija: James Gray Scenarij: James Gray Fotografija: Darius Khondji Igralska zasedba: Banks Repeta, Anne Hathaway, Jeremy Strong, Jaylin Webb, Anthony Hopkins Datum izida: 10. november 2022 (Slovenija), 28. oktober 2022 (ZDA) Ocena: 8
Osmi film priznanega režiserja Jamesa Graya je avtobiografsko specifično, obsežno in na trenutke neoprijemljivo delo, ki se mestoma skoraj spotakne ob svoj družbeni komentar, a kljub temu ujame ganljivo podobo strtih sanj in prijateljstva na začetku osemdesetih let. Doba Armagedona se spopada z rasno in razredno problematiko ob pričetku Reaganove ZDA, ki nam jo prikaže skozi oči enajstletnega Paula (fantastični Banks Repeta), nadebudnega umetnika s pomanjkanjem discipline. Skozi Paulove odnose z njegovo judovsko družino, osovraženim učiteljem in temnopoltim sošolcem Johnnyjem (Jaylin Webb) spremljamo na videz preprosto zgodbo o prelomu nedolžnosti in razočaranem prepoznavanju nepravičnosti v svetu. Paul odrašča pod zahtevnima staršema (Anne Hathaway in Jeremy Strong), ki ga skušata usmerjati proti spodobnem življenju, česar pa v tem pogledu ne predstavlja Johnny, ki spada v nižji družbeni razred. Za Grayeve filme velja, da so dokaj dramaturško preprosti, saj so prav vsi do neke mere melanholični in fatalistični – toda to ne pomeni, da v njih nista prav tako vidna režiserjeva predanost in umetniški navdih. Doba Armagedona prav tako sledi temu vzorcu in premišljeno prepleta glasno družinsko dramo s širšim pogledom na vsesplošne nepravičnosti, kjer so vprašanja o krivdi in odgovornosti zakopana pod sloji okoliščin in osebnih izkušenj.
Gray ponovno dokazuje, zakaj velja za enega najbolj formalno spretnih ameriških režiserjev, saj predvsem v montaži prelepo zaobjame vse obrazne mimike in interakcije med igralci. Pametne izbire kadrov so opazne v preprostih sekvencah, kot je pogovor med Paulom in Johnnyjem skozi žično ograjo – Johnny je predstavljen kot zapornik za rešetkami, medtem ko je v pogledu na Paula ograja komaj vidna. Film je v veliki meri osredotočen na odtenke njunega prijateljstva, kjer se tudi Johnny izkaže kot kompleksen lik, ki ne obstaja zgolj kot poosebitev zatirane afroameriške populacije. Njegov sočutni pristop do Paula med glasnim prepirom prijateljevih staršev je eden od najbolj ganljivih trenutkov v filmu – je najstnik, ki v sebi drži tako sanje o astronomskih podvigih kot tudi besno zavedanje svojih življenjskih ovir.
Ko je Paul na zahtevo staršev zaradi nadaljnjih šolskih incidentov premeščen v prestižnejšo, konzervativno šolo, postane Grayev komentar privilegiranega razreda še toliko bolj izrazit, saj ključni vlogi v prikazu tamkajšnjega sistema odigrata člana povzpetniške družine Trump, Donaldova oče in sestra, pri čemer slednjo upodobi primerno groteskna Jessica Chastain. Iz njenega monologa je jasno, da je glavna lekcija za prisotne učence ta, kako do potankosti izrabiti svoj položaj za lasten vzpon po družbeni lestvici.
Čeprav film v določenih sekvencah ni najbolj subtilen, ga zaznamuje njegova pristnost. V Grayevih filmih, podobno kot velja za njegovega vzornika F. F. Coppolo, je v ospredje postavljena družina z vsemi svojimi vzponi in padci. Čustva so prikazana brez zadržkov – mogoče je začutiti tako vsak objem kot tudi vsak udarec. Ravno v teh segmentih se najbolj izkaže skriti adut Dobe Armagedona: Anthony Hopkins kot Paulov dostojanstveni dedek Aaron, čigar vloga je bila v predprodukciji namenjena Robertu De Niru, potem pa je ta odstopil od filma. De Niro je morda največji igralec v zgodovini ameriškega filma, a vseeno si je težko predstavljati, da bi v odnos prinesel tolikšno mero topline, kot jo premore Hopkins (in ki jo je izvrstno prikazal že v Očetu (The Father, 2020)). Aaron je Paulu sorodna duša s podobnim razumevanjem družbenih razlik, hkrati pa deluje kot učinkovita protiutež Strongovemu strogemu patriarhu, ki poudarja idejo o tem, da je treba zagrabiti priložnosti, ki jim jih ponuja njihov status.
Ob izteku filma Paul razume, da ne bo dočakal armagedona, ne glede na očetove lažne strahove o jedrski vojni in o propadu vsega, kar si je njegova skupnost uspela prigarati. Razume, da je za množico ljudi armagedon prišel že zdavnaj in da še vedno traja. Od otroških sanj o enotnosti mu je preostalo samo še zavračanje ideologije svojega razreda, struktur moči in nenazadnje tudi lastne družine. Na drugi strani leži kompromis njegovih staršev: prevzem začrtanih vlog ter preziranje težav ostalih skupnosti. James Gray je s prikazom zgodovinskega trenutka predstavil svoje odraščanje v ZDA kot proces ponotranjanja skupne družbene bolečine.
Uredil: Alen Golež
Lektorirala: Ivana Rosa
