Boston Strangler

Režija: Matt Ruskin
Scenarij: Matt Ruskin
Fotografija: Ben Kutchins
Igralska zasedba: Keira Knightley, Carrie Coon, Chris Cooper, Alessandro Nivola
Datum izida: 17. 3. 2023 (Disney+)
Ocena: 4

Truman Capote je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja skupaj s sodobniki ustvaril novo gibanje znotraj literature, imenovano literarni žurnalizem. Utemeljil ga je leta 1965, ko je na podlagi resničnega umora in zbranih podatkov o njem napisal roman Hladnokrvno. Po zgledu tovrstnega pisanja se v filmu kasneje razvije tako imenovani »true crime« žanr (ki obravnava zgodbe o resničnih zločinih). In čeprav nas kriminalke in detektivke tako v literarnem kot filmskem svetu privabljajo že vrsto let, je prav true crime tisti žanr, ki v zadnjem času vse bolj prevladuje znotraj hiperprodukcije pretočnih vsebin, podkastov, literarnih zapisov …

Toda gre za žanr, ki ima zaradi narave svoje vsebine mnogo pasti, s katerimi se je spopadal že Capote. Že ob začetku prebiranja ali gledanja del tega žanra vemo, da sta mogoča le dva razpleta: morilca_ko bodo ujeli ali pa ne in slednje je (žal) prepogosto. True crime zato razen voajerskega uživanja in pomilovanja žrtev bistveno ne doprinese h gledalčevemu končnemu razodetju oziroma nam ne odpre nikakršnih novih smeri razmišljanja, kaj šele, da bi nas čustveno premaknil. Kljub temu pa uživa velik sloves tako v literaturi kot filmu, saj smo ljudje nagnjeni k uživanju ob spremljanju tistih zgodb, ki nas na nek način prestrašijo, a se zavedamo, da se dogajajo daleč stran od nas. Ta žanr lahko kvalitetno izpade le takrat, ko avtorji počasi gradijo napetost ter jo držijo konstantno, oziroma takrat, ko nas zgodba privabi, kljub temu da nam je konec znan že vnaprej. Boston Strangler scenarista in režiserja Matta Ruskina je true crime film, ki bo privabil vsakogar, ki ga žanr zanima, a že po prvih petnajstih minutah je jasno, da se zaplete v vse pasti žanra in ne upošteva pravil ustvarjanja napetosti.

V zgodbi spremljamo delo dveh žensk, ki s pomočjo časopisa poleg policije vodita vzporedno novinarsko preiskavo proti serijskemu morilcu, ki je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja na območju Bostona umoril trinajst žensk. Loretta McLaughlin (Keira Knightley), mati treh otrok, za časopis Record American piše že vrsto let, a je kot ženska primorana ustvarjati rubrike o najnovejšem opekaču ali novem sesalniku, ki »posesa tudi najgloblje kote«. Loretta si kot budna spremljevalka in dobra novinarka, ki ji je to delo onemogočeno, prizadeva spremljati vsak pomembnejši dogodek v mestu, zato je prav ona tista, ki odkrije zgovorno podrobnost pri tem, da je morilec po tem, ko je žensko zadavil s pomočjo najlonske nogavice, le-to tudi zavezal okoli žrtvinega vratu. Loretti, se ob tem odkritju nemudoma priključi izkušena novinarka Jean Cole (Carrie Coon), časopis pa se s protagonistkama okoristi, saj si z objavo njunih fotografij poveča naklado. Boston Strangler tako ni toliko film, ki bi raziskoval dejanja morilca, temveč je zgodba dveh žensk, ki se v svetu patriarhata borita za dostojanstvo in razumevanje znotraj novinarskega poklica.

Toda Mattu Ruskinu niti v scenarij niti v sam film ni uspelo vdahniti življenja ali kakšne posebne ustvarjalnosti. Scenarij je preprost, zgrajen po principu kratkih dokumentarnih oddaj na kanalu Investigation Discovery (kjer se z neznanimi igralci poustvarja primere umorov, ugrabitev in kraj, vse skupaj pa je podprto s pričami in preiskovalci dogodka, in sicer na zelo preprost in suhoparen način). Celoten film je posnet v mračnem tonu in s pomočjo odvzemanja barv poskuša ustvariti atmosfero napetosti, vendar neuspešno, saj napetost umanjka že na ravni zgodbe.

Prizori umorov so bežni in v gledalcu ne vzbujajo nikakršne groze, ki bi jo verjetno ob spremljanju tako grozovitih dejanj v resničnem življenju doživeli. Da se umori dejansko dogajajo, nas opominjajo le bližnji kadri neprepričljivih trupel in kriki izven vidnega polja. Tu se pojavi tudi problem montaže, saj je film prepoln izredno kratkih prizorov in posledično mnogoterih informacij, kar še dodatno onemogoča napetost. Celo takrat, ko naj bi prizori bili strašljivi ali vsaj napeti, se napetost prehitro prekine z razkritjem. Izvedba je tista, ki film dela razvlečen in navsezadnje nezanimiv, saj nam je vsem jasno, da morilca ne bodo nikoli odkrili. To pa vemo predvsem zato, ker smo v poplavi nepotrebnih dialogov verjetno že sami pokukali na Wikipedijo in preverili, kdo je Bostonski davitelj in ali so ga sploh ujeli.

A da ne bomo le črnogledi. Kostumografija (Arjun Bahsin) je ustvarjena s pozornostjo na vsak še tako majhen detajl. Ženske v filmu nosijo tako imenovani pillbox hat, ki ga je v ameriško in svetovno modo vpeljala Jackie Kennedy Onasis. Kostumi tako sodijo v obdobje šestdesetih let in se držijo vsakega modnega podviga tistega časa. Enako velja za scenografijo, ki nas z avtomobili, telefonskimi govorilnicami in policijskimi postajami prestavi v času nazaj. Na tem mestu si niso privoščili napak.  

V filmu glavno vlogo odigra dvakratna oskarjevska nominiranka Keira Knightley, ki se mojstrsko oprime ameriškega naglasa ter se vživi v položaj ženske in matere šestdesetih let prejšnjega stoletja. Kljub njenemu trudu pa scenarij njenemu liku ne ponudi globlje zgodbe ali karakterizacije. Enako velja za drugo glavno vlogo, starejšo novinarko Jean Cole, ki jo upodobi Carrie Coon, prepogosto prezrta igralka, ki si še utira pot v hollywoodski glamur. Coon odigra strogo, hladno žensko, ki se zaveda, da je položaj pomembne novinarke dosegla z garanjem in stoičnostjo. Kot soigralka in lik je učinkovit protipol Lorettini naivnosti in optimizmu, vendar tudi njena osebnost zaradi omejenega scenarija ostane zgolj površinska in nerazdelana.

Prav tako se film le delno dotakne žrtev in še takrat le zato, da bi izpostavil protagonistki in njuno usodo. Zavedati se moramo, da sta ti dve ženski pomenili velik premik tako v novinarstvu kot v zapisovanju in snovanju true crime žanra. Že zaradi tega bi si zaslužili bolj kakovostno in osredotočeno upodobitev. Pravi Loretta McLaughlin in Jean Cole sta bili resni novinarki (med drugim sta prvi poročali o pojavu aidsa), ki sta s pokončno glavo utirali pot ženskam v svetu, polnem moškega egoizma. A takšnih likov v tem filmu ne najdemo.

Zanimivo je, da kljub mnogim knjigam na temo bostonskega morilca in igralski zasedbi, polni velikih imen, film tako na ravni zgodbe kot izvedbe izpade povprečno. V poplavi serij, filmov ter podkastov, ki temeljijo na resničnih zgodbah (Dahmer, Tiger King, Night Stalker, Ted Bundy Tapes …), bi moral celovečerni film odkriti nove načine in pristope, s katerimi bi ustvaril napetost, v nas vzbudil strah ali pa sočutje za žrtve. Namesto tega Boston Strangler ne zadosti niti novinarkama, ki sta zgodbo raziskovali, niti žrtvam, ki izpadejo kot nepomembne, gledalce pa pritegne zgolj z naslovom in velikimi imeni kakovostne igralske zasedbe.

Uredil: Alen Golež
Lektorirala: Saška Maček