Primerjalna recenzija: Zaporedje nesrečnih dogodkov – knjige vs. film vs. serija

Leta 1999 je Lemony Snicket – kar je psevdonim Daniela Handlerja – napisal Slab začetek, prvo knjigo v zbirki Zaporedje nesrečnih dogodkov. S svojimi ljubko-čudaškimi liki, morbidno komičnostjo, številnimi besednimi igrami, teorijami zarote in smrtonosnimi skrivnostmi je ta trinajstdelna zbirka očarala bralce širom sveta, pobrala mnogo pomembnih književnih nagrad, do leta 2015 pa so jo v 41 različnih jezikih prodali v kar več kot 65 milijonih izvodov. Snicket je tako postal eden tistih, ki je skupaj z Rowlingovo (knjižna zbirka Harry Potter) in R. L. Stineom (knjižna zbirka Kurja polt) rešil porazno nizko priljubljenost branja med mladimi. Mimogrede, v slovenščino je bilo žal prevedenih le pet knjig – poleg prve, ki je izšla s triletno zamudo, še Soba plazilcev (2003), Veliko okno (2003), Na žalostni žagi (2004) in Grozeča akademija (2005).

Leta 2004 je na priljubljenost knjig postal pozoren tudi Hollywood in dobili smo še istoimensko širokopotezno filmsko adaptacijo v režiji Brada Silberlinga. Film je povzel prve štiri knjige, ponašal pa se je z izjemno zvezdniško zasedbo: Jim Carrey, Emily Browning, Jude Law, Catherine O’Hara in Meryl Streep so le najbolj zveneča imena. Kar je filmu zagotovo uspelo, je to, da je na izvrsten način kombiniral komičnost in morbidnost, v čemer je Lemony Snicket briljiral in kar je zagotovo tisto, kar je knjige razlikovalo od ostalih otroških. Tako knjige kot film v sproščeno družinsko atmosfero namreč vnašajo »odrasle« teme, a sta jih tako pisatelj kot režiser obdelala na rahločuten način, ki je bil ciljni publiki blizu. Film je bil uspešnica, nekaj časa celo najbolj dobičkonosen izdelek studia Nickelodeon Movies, a nadaljevanja ni dočakal. Zato ni bilo nič presenetljivega, da se je knjižne serije letos lotil gigant Netflix. Na tem mestu je potrebno pohvaliti tajming serije, saj je datum izida namreč precej pomenljiv; Netflix je vseh osem epizod objavil na januarski petek trinajstega, trinajst let po filmu. Poleg tega, da je v knjižni zbirki izšlo ravno toliko knjig, ima sama številka pomembno vlogo tudi v sami zgodbi. Režije sta se lotila Mark Hudis in Barry Sonnenfeld.

Spremljamo zgodbo nesrečne trojice Violet (Malina Weissman), Klausa (Louis Hynes) in Sunny Baudelaire (Presley Smith). Violet najraje izumlja stvari, Klausova strast so knjige, Sunny pa najraje grize stvari, saj je še dojenčica. Prvič jih srečamo, ko izvedo tragično novico – njihova hiša je skupaj s starši zgorela. Baudelairovi otroci tako postanejo Baudelairove sirote. Njihov družinski prijatelj, bankir Poe (K. Todd Freeman), jim »pomaga« – beseda, ki v tem primeru označuje način, kako se čim prej in brez odvečne papirologije znebiti treh sirot. Od enega rejniškega doma do drugega jim je ves čas za petami utrgani in srh vzbujajoči grof Olaf, ki si izmišlja vedno nove načine, da bi se dokopal do njihove bogate dediščine.

S sirotami spoznavamo nove in nove absurdne like, od strica Montyja (Aasif Mandvi), čigar strast so plazilci takšnih in drugačnih vrst, do tete Josephine (Alfre Woodard), ki je obremenjena z vrsto utemeljenih in neutemeljenih strahov. Izkaže se, da Baudelairovi pravzaprav nikogar od svojih družinskih članov v resnici sploh ne poznajo in kaj hitro postane jasno, da ni vse tako, kot se zdi na prvi pogled.

Prva sezona ima osem epizod, po dve pokrivata eno knjigo, torej dogodke od »slabega začetka« do »žalostne žage«. Več kot očitno je, da serija knjige predela podrobneje od filma, saj je vsaki namenjena poldruga ura, kar je pohvalno, saj so knjige obdelane s spoštovanjem, režiser pa ključnih dogodkov ni poenostavljal ali izpuščal. To je pestilo predvsem filmsko adaptacijo, kar pa je zaradi časovne omejitve razumljivo. Tak pristop pa ima svoje prednosti in pomanjkljivosti.

Po vzdušju se serija odlično približa atmosferi knjig. Te so se zaradi velike mere grotesknosti, srhljivosti in temačnosti bolj podobne Grimmovim izvirnim, nepredelanim pravljicam, kot pa sladkobnosti Disneyjevih pravljic. Hkrati pa je vizualna podoba dovolj razgibana in igriva, da je serija primerna tudi za mlajše. V knjigah Lemony Snicket v naracijo vnaša črni humor in občasno omenja tudi dogodke iz svojega (fiktivnega, seveda) življenja, čemur so ostali pri filmu dokaj zvesti; Lemony je ves čas prisoten zgolj v voiceoverju, razen v redkih prizorih, kjer lahko opazujemo le obris Juda Lawa, ki vneto tipka na pisalni stroj. Serija Snicketu dodeli še pomembnejšo vlogo, saj je prisoten fizično, v upodobitvi igralca Patricka Warburtona. Umestitev v kritične prizore včasih deluje, spet drugič pa moti in po nepotrebnem zaustavlja potek zgodbe, ob tem pa je Warburton v vlogi veliko manj suveren od Lawa. Tudi lik dojenčice Sunny zaradi svoje starosti (bolje rečeno – mladosti) v filmu in seriji ni potisnjen v ozadje. Sunny se z okolico sporazumeva zgolj z nerazumljivimi vzkliki, katere šaljivo »prevajajo« dodani podnapisi. Tu se pokaže pravi izkoristek medija, saj podnapisi sami po sebi dodajajo dodatno navihanost, njihova vsebina pa Sunny pokaže kot najbolj humoren lik trojice. Filmska Sunny je sicer veliko prepričljivejša, bolj smešna in tudi efekti, ki so pogosto uporabljeni za njeno premikanje, so preprosto boljši.

Ker po eno knjigo obdelata dve epizodi, je natančnost velika, a se zgodba zaradi tega pogosto tudi vleče. Ker serija prinese le malo novega, je na trenutke celo dolgočasna. Ponujajo se nam tudi primerjave samih igralcev. Neil Patrick Harris je sicer povsem soliden, a zagotovo ni Jim Carrey, ki je mojster preobleke in je v svoji karieri zamenjal toliko različnih vlog kot samih »obrazov« (recimo Maska, 1994 in Grinch, 2000). Harris vlogi grofa Olafa ni povsem kos. Ne le, da ni dovolj smešen – kar je morda krivda scenarija –, največkrat je tudi premalo srhljiv. A ravno ta kombinacija je tisto, kar pri Olafu, tako knjižnemu kot filmskemu liku, najbolj deluje – ustvari občutek, da gre za osebo, ki lahko v enem trenutku samovšečno pripoveduje obupno slabo šalo, v naslednjem pa ti ob vrat prisloni ostro rezilo. Tudi preostala filmska zasedba tekme ne olajša; redkokdo se lahko kosa s predstavo Meryl Streep (teta Josephine) in tudi milostjo takrat še vzhajajoče Emily Browning (Violet Baudelaire). Vse tri sirote so v svojih vlogah sicer povsem prepričljive, a ta prepričljivost v primerjavi z izvirno trojico zbledi. Velika težava serije je, da ne utelesi duha knjig na pravilen način; komični trenutki niso zares smešni, dramatični pogosto neizkoriščeni, morbidnih pa je – kot že omenjeno – premalo, da bi se lahko kosali s prejšnjim filmskim poskusom (ali s knjigami). Tako serijska adaptacija obvisi nekje v povprečju.

Večinski del ciljne publike serije so sicer odrasli, ki so nekoč kot otroci prebrali knjige in se nanje spominjajo z nostalgijo. Seriji pri obujanju tega občutka spodleti in rečem lahko, da sem kot ljubitelj knjižne zbirke pričakoval več. Medtem sta bili že potrjeni druga in tretja sezona serije; druga bo z desetimi epizodami pokrila dogodke do devete knjige, tretja pa še preostale štiri knjige. Ali bosta pri tem uspešnejši od prve sezone, bomo še videli, do takrat pa se – za svoje dobro – izogibajte osebam z eno obrvjo in tetovažo očesa na gležnju.

Knjige: Zaporedje nesrečnih dogodkov (Lemony Snicket’s A Series of Unfortunate Events): Slab začetek (Bad Beginning); Soba plazilcev (The Reptile Room); Veliko okno (The Wide Window); Na žalostni žagi (The Miserable Mill)

Založba: Tuma

Leto izida: 2002; 2003; 2003; 2004

Prevajalec: Maja Savelli; Tamara Maričič

Film: Lemony Snicket: Zaporedje nesrečnih dogodkov (Lemony Snicket’s A Series of Unfortunate Events)

Režija: Brad Silberling

Igralska zasedba: Jim Carrey, Jude Law, Meryl Streep

Datum izida: 17. december 2004 (ZDA), 24. januar 2005 (Slovenija)

Serija: Zaporedje nesrečnih dogodkov (A Series of Unfortunate Events, Netflix)

Režija: Mark Hudis, Barry Sonnenfeld

Igralska zasedba: Neil Patrick Harris, Malina Weissman, Louis Hynes, Presley Smith

Napovednik za serijo:

[embedyt] http://www.youtube.com/watch?v=Tup-5yOcJuM[/embedyt]