Primerjalna recenzija: Kekec nad samotnim breznom in Kekec

Knjiga: Josip Vandot: Kekec nad samotnim breznom 
Leto izida: 2023, izdaja temelji na prvem natisu pripovedi leta 1924 v reviji Zvonček
Založba: Beletrina
Ilustracije: Miha Erič

Film: Kekec
Leto izida: 1951
Režija: Jože Gale
Scenarij: Jože Gale, Frane Milčinski
Fotografija: Ivan Marinček
Glasba: Marjan Kozina
Igralska zasedba: Matija Barl, Zdenka Logar, France Presetnik, Frane Milčinski, Jože Mlakar

Kekec je nepogrešljiv del slovenske identitete. Tudi če nismo odraščali ob branju knjig in gledanju filmov, so nam v spomin zagotovo vtisnjene vsaj zimzelene melodije, kot so Kekčeva pesem, Kaj mi poje ptičica in druge, ki spremljajo trilogijo o podvigih tega navihanega in pogumnega fantiča. Letos je v zbirki Zvezdna Beletrina ponovno izšla zadnja od treh knjig o Kekcu, Kekec nad samotnim breznom (1924), po kateri je nastal prvi od treh filmov, Kekec (1951). 

Knjiga je prvotno izšla v dvanajstih delih kot priloga reviji Zvonček, letošnja izdaja založbe Beletrina pa temelji prav na tej različici – predhodni ponatisi so se namreč opirali na prvo povojno izdajo, ki je »v duhu časa izpustila pet motečih stavkov, ki so se zdeli preveč pobožni,« kot v spremni besedi zapiše Miran Hladnik. Letošnja izdaja je torej kar najbolj podobna pripovedi, kot si jo je zamislil Josip Vandot. Podnaslovil jo je »planinska pripovedka«, dogajalni prostor pa je v začetku jasno določen, poimenovan (Mala Pišnica) in tudi zares obstaja. Kranjska Gora z okoliškimi gorami in planinami je torej kulisa Kekčevega življenja, kjer dneve preživlja na planini in pase živino. Ko se nekega dne vrača v dolino, naleti na Kosobrina, ki ga je Bedanec ujel in privezal na drevo. Seveda ga Kekec brez pomisleka reši, za povrh pa Bedancu na nos vrže par storžev, da ga še bolj razhudi. Tako se zgodba zaplete, saj mora Kekec v sužnost k Bedancu, a ga s premetenostjo in pogumom ukane ter mu pobegne, hkrati pa reši še Menaro, ki se je pred Bedancem zatekla h Kosobrinu.

Ustvarjalci so si, v primerjavi z novo izdajo, pri snovanju filmske adaptacije pustili veliko svobode: knjižna Menara postane Mojca, ki jo sicer spoznamo v pripovedi Kekec na volčji sledi; eden od vaških fantičev je sicer res Rožle, vendar se v tej knjigi ne pojavi, nastopa pa tudi Kekčev oče, ki je v knjižni predlogi odsoten. Najpomembnejši vidik adaptacije je, da v filmu nihče ne umre – knjižna predloga je za otroško pripoved namreč presenetljivo polna smrti; umre kar sedem oseb oziroma živali. Že na začetku pogine Tinkina mucka, orel odnese ovco, Bedanec ustreli srnjaka, Kekec ubije orla, Bedanec ubije Kosobrina, za konec pa v prepad zgrmita tako Bedanec kot Kekčev volk. Vsa ta smrt, skupaj z nazornimi opisi nasilja, ki ga Bedanec izvaja nad Kekcem, nas nedvomno pretrese in celo zmoti, saj tolikšne krutosti v otroški pripovedki ne pričakujemo. Filmski ustvarjalci so bili v svojem pristopu bistveno milejši. Prvi slovenski mladinski celovečerni film Bedančevo nasilje okrni tako v količini kot tudi v intenziteti. Ko Bedanec mlati Kekca, privezanega na drevo, prizor bolj spominja na okorno ošvrkavanje kot okrutno pretepanje, ki je opisano v knjigi. S srečnim koncem in izgonom Bedanca iz doline namesto njegove smrti pa so se izognili grenkemu priokusu, ki ga pusti zaključek Vandotove pripovedi.

Z jezikovnega vidika je pripovedka zvesta govorici in pisavi Vandotovega časa. Uporablja besede, značilne za gorenjsko narečje, ki ga govorijo liki v zgodbi, vendar ohranja jezikovno pravilnost in s tem omogoča razumevanje širokemu razponu bralcev. Za sodobno bralsko publiko so v novo izdajo vključene tudi opombe, ki razlagajo posamezne starejše in narečne besede. Veliko je ponavljanja, sploh v Kekčevem govoru, ki je na trenutke že nadležen s svojo bahavostjo, pokroviteljstvom in predrznostjo. To se preslika tudi v film, vendar v bistveno manjši meri, zaradi česar nam Kekec kot lik hitreje priraste k srcu. Kljub nastopaštvu gre namreč za prijetnega, priljudnega, iznajdljivega in izredno pogumnega fantiča, ki se mu s spretnostjo, dobro voljo in neomajnim optimizmom uspe izviti iz še tako neprijetne situacije. Ni bojazljiv kot Kosobrin, ki se mu kolena tresejo že ob sami omembi Bedanca. Upa se mu postaviti po robu, s pozornim spremljanjem Bedančevega vedenja pa ugotovi, kaj je njegova Ahilova peta, in ga tako uspešno ukane. Njegovo popevanje in žvižganje, ki ima v pripovedki precej neposrečena in okorna besedila, je za potrebe filma v pesem Kaj mi poje ptičica prepesnil Frane Milčinski, uglasbil pa Marjan Kozina, kar se je izkazalo za zmagovito kombinacijo, saj njun napev zelo verjetno pozna prav vsak Slovenec.

Razlika med literarnim in filmskim Kekcem je še v tem, da je v knjigi izločen, socialno depriviligiran posameznik, za katerega se zdi, da je popolnoma sam. Ob strani mu ne stojita ne družina ne vaška skupnost, tako da se lahko zanese le nase, da bo ukanil zlobneža in se uspešno postavil na svoje noge. Nasprotno v filmu ta manko podpore nadomestijo posnetki vaškega dogajanja, od ravsanja fantov sredi travnika pa do godcev, ki hodijo od hiše do hiše, in prizori družinskega življenja Kekca, Tinke in njunih staršev.

Z današnjega vidika je prostor, ki je namenjen ženskim likom, tako v knjigi kot v filmu obupno majhen, Kekčeva vloga pa je pravzaprav preslikava razmerij iz pravljic: princ na belem konju (Kekec) mora princeso (Menaro/Mojco) rešiti iz rok zlobneža (Bedanca), pri tem pa mu pomaga stari čarodej (Kosobrin kot zeliščar). To je lahko problematično, vendar se moramo zavedati, da je bil Kekec nad samotnim breznom napisan pred skoraj sto leti, film pa posnet le četrt stoletja kasneje. A Kekec ne glede na to ostaja relevanten in pomemben lik, ki je še vedno močno prisoten v slovenski družbi, sploh v času odraščanja. Morda razlog tiči v tem, da se je z njegovim premagovanjem strahu res lahko poistovetiti, ali pa gre preprosto za zgodbo, ki z vsako generacijo pridobiva nove odtenke za refleksijo. 

Tako knjižna kot filmska različica zgodbe (skupaj z ostalima dvema knjigama in filmoma) sta ključni pri ustvarjanju podobe Kekca kot pogumnega in iznajdljivega dečka, ki že dolga leta vztrajno barva otroštva in utrjuje misel, da lahko tudi majhen, na videz nepomemben človek premaga kakršnokoli prepreko, pa naj bo še tako velikanska in strašna.

Uredila: Alen Golež in Eva Ule
Lektorirala: Ivana Rosa

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.