Prihod (Arrival)
Čeprav se Prihod najpogosteje primerja z Medzvezdjem (Interstellar, 2014), je še bolj na mestu povezava z malo starejšim Stikom (Contact, 1997) z Jodie Foster v glavni vlogi. Obe protagonistki, doktorica astronomije Ellie Arroway (Foster) in doktorica lingvistike Louise Banks (Amy Adams), prek Nezemljanov iščeta stik s človekom oziroma kar človeštvom. Ravno zato sta oba filma osebna, močna in pretresljiva; pokažeta, kako se lahko nekaj ključnega za ves svet odigra v popolni intimi.
Prihod je posnet po kratki zgodbi Teda Chianga z naslovom Story of Your Life, v osnovi pa gre za zgodbo o lingvistki, ki mora poiskati način, kako se sporazumeti z Nezemljani, ki so prišli na Zemljo, preden bo prepozno. Zgodba se na papirju tako igra predvsem z glagolskimi časi, s čimer še bolj poudarja pomen jezika kot sporazumevalnega orodja, kar se v sami filmski adaptaciji izgubi, a se več kot upraviči s pomočjo dih jemajočih vizualij. Najbolj vrhunske so zagotovo ogleno črne podolgovate vesoljske ladje, ki nad idilično zelenkasto panoramo lebdijo – ravno toliko, da mora človeštvo priznati njihov prihod, in vseeno tako odmaknjeno, da zadnji košček poti, zadnji »velik korak za človeštvo«, prepustijo Zemljanom.
Villeneuve se je že vzpostavil kot veliki režiser, na katerega gre računati, predvsem zaradi filmov Sicario (2015, nominiran za 3 oskarje) in Ugrabljeni (Prisoners, 2013, nominiran za 1 oskarja). Tudi s Prihodom je zadel v polno in si prislužil nominacije za kar 8 oskarjev, in to popolnoma upravičeno. Žalosti le dejstvo, da je izostala nominacija za glavno žensko vlogo, saj brez Amy Adams Prihoda milo rečeno ne bi bilo. Čeprav se je že velikokrat izkazala (nazadnje v Nočnih pticah), se je v tem znanstvenofantastičnem biseru presegla – njena upodobitev Louise Banks je tako mesena in živa, da se ob njej vprašamo, zakaj sploh verjamemo vsem superjunaškim likom, ki jih prav nič ne vrže iz tira. Banksova je melanholična, osamljena, zadihana, objokana, zardela, pretresena; preden se prvič znajde v prisotnosti tujih bitij, se skoraj sesede, ob šoku se ji tresejo roke in spremenita se ji celotna drža in mimika. In vse to ji uspe v robustnem oranžnem skafandru. Vseeno v reakcijah ni pretirana, kar je sploh zanjo pohvalno. Edino, kar lahko štejemo filmu v slabo, so nekateri klišejski in preveč malomarno spisani dialogi, ki bi bili lahko že samo glede na izobrazbo vpletenih likov na višjem nivoju.
O Prihodu je nemogoče govoriti, ne da bi povedali tudi nekaj o samem jeziku, ki dejansko zavzame mesto protagonista. Nezemljani se sporazumevajo s pomočjo krožnega jezika – še ena izvenzemeljsko čudovita vizualija! –, kar pomeni, da s »črnilom« zarišejo na prvi pogled identične črne kroge, majhna odstopanja v njih pa so tisto, kar jim daje več konteksta. Lingvistični vpogled v Nezemljane je nekaj posebnega in drznega, in čeprav med filmom dobimo le odkruške njihovega jezika, je jasno, da je razdelan, kar mu daje navidezno logiko in verodostojnost. Neverjetno je tudi, da film ne hiti, saj pokaže, da je za neznatne napredke v razumevanju potrebnega ogromno časa in slepih ulic. Skozi kompleksen prikaz se upravičuje vzdušje strahospoštovanja, ki ga liki čutijo do gromozanskih hobotničastih pojav, na čisto simbolni ravni pa naletimo na krog, ki se v svoji popolnosti razjasni ob neugotovljivem koncu. Poleg kroga se razjasni tudi pomen palindroma (= beseda, ki se iz obeh strani bere enako), ki je premeteno prenesen tudi v tesnobno glasbo Jóhanna Jóhannssona – ena izmed violinskih melodij je recimo palindromska.
Ravno končni obrat je tisto, kar Prihod povzdigne nad podobne filme – čeprav je večkrat nakazan, ga je praktično nemogoče razvozlati, preden je namenjeno, vseeno pa ni tako privlečen za lase, da bi pokvaril ali razvrednotil zgodbo. Bil je že čas, da se nekdo vpraša, zakaj bi za zmago nad Nezemljani po barbarsko žrtvovali celotne flote, če pa jim lahko končno prisluhnemo – kot človeštvo, kot ljudje.
Napovednik za film:
[embedyt] http://www.youtube.com/watch?v=AMgyWT075KY[/embedyt]
