• Datum objave: petek, 11. november 2016
  • LIFFe: Nočne ptice (Nocturnal Animals)

    • Režija: Tom Ford
    • Igralska zasedba: Amy Adams, Jake Gyllenhaal, Michael Shannon
    • Datum izida: 2. september 2016 (Italija), 10. oktober 2016 (Slovenija, LIFFe)
    • Ocena: 8/10

    Fordov film pusti težak, komaj znosen, a ravno zato močan občutek o tem, da ljubljenemu človeku ni pametno narediti krivice – sploh, če je povrh vsega še pisatelj.

    Kaj bi naredili, če bi lahko izbrali svoje maščevanje? Edward (Jake Gyllenhaal) ima kar dve desetletji časa za premislek, zato ne preseneti, da je njegova metoda najbolj osebna in boleča. Bivši ženi Susan (Amy Adams) pošlje v prvo branje svoj nov roman z naslovom Nočne ptice, posvečen prav njej, z vsako novo besedo pa jo prav z užitkom in naslado trga na koščke. Očitno se je Susan zamerila napačnemu človeku.

     

    Pomembno je takoj izpostaviti, da ne gre za klasičen film o maščevanju, čeprav si režiser ne more kaj, da ne bi na to temo kričeče opozoril – na enem mestu dobesedno z ogromno črno sliko, na kateri se z velikimi belimi tiskanimi črkami bohoti beseda revenge (maščevanje). Edward okrog Susan zgradi fiktivno kletko, iz katere se ne more več rešiti; vpiše ju v kriminalko, v kateri se dobremu, šibkemu moškemu Tonyju (tudi Jake Gyllenhaal), s katerim se Edward pravzaprav istoveti, zgodi kruta družinska tragedija. Susan zgodba pogoltne enako, kot pogoltne dobra kriminalka, najprej jo samo rahlo zagrabi za prst, potem pa jo dokončno požre. Pred njo se namreč na metaforični ravni izvrši comeback strtega in ranjenega moškega, ki jo kot kvazi-umetnico prizadene huje, kot bi jo resnični svet. Pod svojo popolno masko je notranje zatrta in negotova, kar Edward premeteno izkoristi.

     

    Zgodba se tako odvija na več ravneh, a jim ni težko slediti, že samo zaradi popolnoma drugačnih stilskih in barvnih kombinacij. Susanin svet, v katerem prejme kopijo romana, je hladen, njeno domovanje je iz ostrih robov in gladkih brezosebnih temnih površin, vsak pramen ognjeno rdečih las ji stoji na mestu, vsaka kretnja je premišljena in utemeljena, v prizorih prevladuje črno-bela shema v kombinaciji s hladnimi barvami. Njeni flashbacki o zvezi z Edwardom so bolj mehki, sproščeni, tudi sama je manj porcelanasto narejena, vanje pa počasi vdirajo podobe buržoaznega razkošnega sveta, ki mu po poreklu sama pripada, njen izbranec pa nikakor ne, zato se tudi na čisto vizualni ravni v zgodbo med partnerja potihoma prikrade razdor. Popolnoma drugačna pa je zgodba iz kriminalke, ki se prav tako razvija sproti; vrže nas v teksaško pustinjo, po kateri se raztrgan, umazan, krvav in zaprašen opoteka Tony, zaradi kričečih puščavskih tonov, tople barvne sheme in celo same premise iskanja morilcev pa nezadržno spominja na serijo True Detective. Res pa je, da ne obstaja nešteto načinov, kako izvirno pokazati tako okolje.

     

    Čeprav je glavni igralski par v istem kadru v majhnem deležu filma, vsak v svoji zgodbi delujeta. Po kameleonsko se brez hudih posegov (brada sem, prečka tja) pomlajujeta in starata, čeprav Adamsovi bolj odgovarja vloga sedanje Susan, kot mlajša različica je še vedno preveč poštirkana in zategnjena, tako da ji težko verjamemo, da se je zaljubila v romantičnega in občutljivega Edwarda.

     

    Nočne ptice niso samo zgodba v zgodbi, ampak celo zgodba v zgodbi o zgodbi – posnete so po ne preveč uspešnem ali cenjenem romanu Tony & Susan Austina Wrighta iz leta 1993. Tom Ford premisi več kot očitno vdihne svoj nezamenljivi čar, saj se na platnu v eno zlijejo vsebinski in slogovni elementi, k čemur pripomore tudi tesnobna glasba Abela Korzeniowskega, čeprav slednja na trenutke preveč sili v ospredje. V blišču izstopajo kadri grotesknih podob z uvodno špico na čelu, ko se ob poplesavanju golih zajetnih teles izpisujejo imena sodelujočih. Film zaradi vsega naštetega pusti težak, komaj znosen, a ravno zato močan občutek o tem, da ljubljenemu človeku ni pametno narediti krivice – sploh, če je povrh vsega še pisatelj.

     

    Napovednik za film:

    Sorodni članki: