Pretekla življenja (Past Lives)

Režija: Celine Song
Scenarij: Celine Song
Fotografija: Shabier Kirchner
Igralska zasedba: Greta Lee, Teo Yoo, John Magaro
Datum izida: 13. 9. 2023 (Slovenija)
Ocena: 6,5

Pretekla življenja tekom treh desetletij spremlja par, ki to pravzaprav ni bil in nikoli ne postane. Hae Sung (Greta Lee) in Na Young (Teo Yoo) sta dvanajstletna sošolca v Seulu devetdesetih let prejšnjega stoletja, na pragu prve ljubezni, ko brstečo vez med njima sunkoma prekine dekličina selitev z družino v New York. Njuni življenjski poti se nato prekrižata še dvakrat – tekom študija in dvanajst let kasneje, ko sta tako rekoč že polno realizirana človeka, rdečo nit njunega odnosa pa predstavlja korejski koncept in-yeona – ta naj bi bil misteriozna povezava med dvema človekoma, ki se v plasteh nalaga z vsako novo življenjsko reinkarnacijo. Gre za nežen in liričen film, ki skuša apokaliptična čustva in kataklizmične vrhunce nadomestiti z nečim tišjim in subtilnejšim, a kljub tej obetavni zasnovi končni izdelek izpade nekoliko medel.

Uvodni kader se odvije v newyorškem baru, pozno zvečer. Priča smo trem trideset-in-nekaj-letnim posameznikom, katerih odnos poskuša skrivoma razvozljati par, ki jim sedi nasproti. Sta Azijec in Azijka par, Zahodnjak pa njun turistični vodič? Je Zahodnjak skupaj z Azijko, ki je za družbo pripeljala svojega brata? Izkaže se, da je prizor avtobiografske narave, saj je služil kot režiserkin povod za celoten film. Tako kot v njenem življenju sta na platnu Na Young in Arthur (John Magaro) srečno poročen par. Kot nadobudna pisatelja sta se spoznala med obiskom pisateljske rezidence – tam Nora Arthurju in gledalcu tudi predstavi idejo in-juna; idejo, ki jo sama šaljivo uporabi kot strategijo osvajanja, a je hkrati podstat celotnega filma. 

Zakonca leta kasneje uspešno ohranjata ljubečo naklonjenost, v njun stabilen vsakdan pa poseže Norin prijatelj iz otroštva, Hae Sung. Dopisovanje in video klici iz časa študija ter načrti snidenja po dvanajstih letih končno rezultirajo v enotedenskem obisku v New Yorku. Nora, sedaj že amerikanizirana ženska, se mora soočiti s pojavo iz svoje preteklosti. Hae Sung simbolizira Korejo, njeno kulturo in jezik – stvari, ki so tekom let zbledele v Norino podzavest, a na površje priplavajo ponoči, v obliki sanj, natančneje govorjenja v spanju. To v Arthurju, najbolj izdelanem liku, vzbuja nelagodje – razume namreč, da je jezik, ki ga govori v spanju, del ženine identitete in košček nje, ki ga ne bo nikoli povsem razumel, kot ga Hae Sung. To spoznanje ga žalosti, a se kljub temu ne postavi med Noro in obiskovalca, temveč jima omogoči prosto pot raziskovanja njunega enigmatičnega odnosa. 

V nadaljnih sekvencah začne film prodirati globlje v neizrečeno med prijateljema. Kljub nekoliko počasnemu tempu, pogostim tišinam in posledično občasnem občutku zakrnelosti prizorov, se kemija med protagonistoma ohranja – kemija, ki jo je težko opredeliti. Ob srečanju Nore in Hae Sunga namreč med njima ni občutiti magnetne privlačnosti,  kot npr. med protagonistoma v Before trilogiji, zaradi katere bi svoje staro življenje zabrisala na stranski tir, z zadovoljno kimajočimi gledalci pred platnom. Nasprotno, tu Norina zvestoba nikoli ni stvar dileme. To ni pripoved ljubezenskega trikotnika, kjer zmaga par z lepšo zgodbo in ima zaradi tega usodo de facto na svoji strani. Odločitev vztrajanja ob Arthurju ostaja skoraj nadležno stabilna, dvoma nikoli ni. Se pa na njegovem mestu pojavi kontemplacija življenjskih odločitev, ki so privedle do te realnosti. Ali bi Nora lahko v drugačnem sklopu okoliščin bila poročena z drugim pisateljem, ki si ravno tako deli njen okus za literaturo? Bi bila popolnoma drugačna oseba? Ali bi bila skupaj par s Hae Sungom, če se nikoli ne bi preselila? V svojem eksistencialističnem monologu se Arthur bori z idejo, da dveh oseb skupaj ne pritegne nekakšna starodavna prerokba, zvezde ali usoda, temveč (zgolj) neskončno zaporedje slučajev in srečnih naključij. Vsota odločitev, ki jih sprejmemo sami ter tistih, ki jih svet sprejme za nas. V kontrastu z njegovim eksistencialnim premlevanjem je Nora z idejo sprijaznena in pomirjena. Je oseba, ki ima vse pod nadzorom in v svojem skoraj robotsko pravilnem sprejemanju odločitev deluje nekoliko hladna, predvsem pa površinsko napisana. Poleg tega Nora romantizira svoj odnos s Hae Sungom predvsem na podlagi njunega bežnega otroškega prijateljstva, a film razloga za ta narativ nikoli docela ne razišče, niti ne kaže, da bi bil to sploh njegov cilj.

Filmu, ki ga nekateri označujejo za ‘post-romantičnega’, uspe držati odnos med Noro in Hae Sungom na tanki meji med platonskim in romantičnim, a bolj, ko se približuje koncu, pogumneje si upata govoriti o tem, kar biva v negativnem prostoru med njima. Hae Sung se trudi sprijazniti z življenjem, kot je, z odločitvami, okoliščinami in naključji, ki so privedla do realnosti, v kateri sedi nasproti ljubljene ženske, z nepremostljivo oviro med njima. Fizična in čustvena distanca med njima prepreči arhetip prepovedane ljubezni, rezultat pa ni nič manj srce parajoč.

Konec ni osladno romantičen niti ne sterilno realističen, temveč v stilu preostanka filma konča na kontemplativni noti. Bolj kot stvarem, ki bi lahko bile, se posveča vprašanju, kako je prišlo do tega, kar je. Gre za slavospev poetičnem konceptu, ki se žal nekoliko razvodeni zaradi površinske opredelitve protagonistke. A hkrati je to zgodba o človekovem soočenju s prostranim potencialom življenskih poti, ki jih čas neumorno oži, dokler se ne realizirajo v eni sami, singularni realnosti. Je žalovanje za vsemi življenji, ki bi jih lahko živel, sočasno pa tudi tolažba, ki te s tem soočenjem nežno pomiri.

Uredil: Alen Golež
Lektoriral: Alen Golež